V četrtek po šihtu smo se spravili v avto in via Garda. Zvečer smo ravno še ujeli odprto restavracijo, kjer smo se podprli. Odprte trgovine ob tem času ne bi dobili – smo pa imeli hladilno torbo z mrzlim pivo. Drugega za zvečer niti nismo potrebovali. 😌
Garda 1. (kolesarski) dan
Prva tura je bila planirana od Lago di Ledro, pod Tremalzo in okrog navzdol. Eh, bomo štartali kar od apartmaja v Arcu. Saj ni daleč. Zdaj vemo, da smo si pot “podaljašali” za 500 višinskih metrov.

Zjutraj, no ja, zgodaj dopoldne, smo krenili in iskali vijuge na kolesarski stezi, ki krasno povezuje Arco z obrežjem Gardskega jezera. Tudi od jezera dalje nadaljujemo po poteh namenjenih kolesarjem in pešcem – samo da so te bolj navkreber.

Do jezera Ledro so bili pešci in kolesarji precej pogost pojav – od tam dalje pa smo bili bolj ali manj sami. Tudi naklon se vmes parkrat postavi navpično v 3 pm. 🫢 Ko smo za kolesarsko prijazno položnim ovinkom zagledali narebren beton, smo vedeli, da bomo spet dihali na škrge. 😅

Passo Nota – odprta koča. Parkiramo bicikle in suhih ust letimo za šank. Pijača je bila tokrat še sladka – Coca Cola, ledeni čaj. Pa kofe.

Od koče dalje še vedno navzgor – po lepi serpentinasti cesti. Vmes nas prehiti en svetlolas viking – je šlo tako hitro mimo, da sem bil prepričan, da ima štrom. Pa ga ni imel. 😳

Višje smo bili, bolj so se oblaki zgrinjali nad nas. Sem ter tja se je slišalo oddaljeno grmenje – pa nas še ni skrbelo.



Za vsakim ovinkom nov razgled, za vsakim tunelom nov svet. Krasno – čeprav je od ture že več kot dva meseca, se še v živo spomnim razgledov, občutkov. Res lepi kraji!


Potem pa je parkrat zagrmelo že čisto blizu – takrat smo začeli bolj pozorno spremljati pot oblakov. Nekako smo upali, da se pomikajo vzporedno z grebenom in da vsaj nekaj časa ne pridejo nad nas.

Sprememba vremena
Pa se je kmalu proti nam začela valiti megla, ohladilo se je, pa še deževati je pričelo. Pavza – se skrijemo pod drevesa, ki ne nudijo nekega zavetja, zato odrinemo dalje. Plan, da povedrimo v enem od tunelov – hja, ko smo prispeli do tunela, je skozenj pihalo bolj kot na odprtem. Spet sprememba plana – nadaljujemo.


Za tunelom, katerega izhod krasi silhueta, dosežemo najvišjo točko ture. Malenkost manj kot 1800 mnv. Dež poneha, sledi nam samo še megla. Tudi naklon za tunelom se spremeni v negativnega, zato gre lažje. Je pa v glavah vseh želja – čim nižje, čimprej – na toplejše.


Pridemo do na videz zaprte koče/gostilne Riffugi Garda – pa vseeno poizkusimo srečo in odrinemo vrata. Veselje – odprti so, pijačo strežejo! 🥹 To pot ni bila več samo sladka pijača.

Šnops in pira sta očitno pregnala tudi dež in meglo – le mraz je še vztrajal, ko smo odrinili od koče.

Dva ovinka nižje, v naselju/vasi Tremalzo je že topleje. Vmes celo posijejo sončni žarki, ki v nadaljevanju ture prepodijo oblake.

Končno smo našli tudi nekaj stezic! Ki pa so se, kot ponavadi, prehitro končale pod vznožjem hriba. V Tiarno di Sopra.



Pri jezeru Ledro smo iskali prostor za naše riti, kjer bi dobili pivo/kofe, pa ni bilo prostora, tako da smo morali nadaljevati s potjo v dolino.


Za prvi kolesarski dan smo si zadali kar zalogaj – kraljevsko turo. 83 km in 2200 višincev.
Fotka ali dve več pa v GALERIJI
Be First to Comment