Nagnoj

Za drugi dan junijskega Tminskega vikenda smo si splanirali greben Kolovrata. Dobra stvar druge ture – da ni imela tako strmega klanca kot vzpon dan poprej.

Za dobro jutro sem za ogrevanje šibal iz kampa Gabrje proti centru Tolmina. Do kafiča, kjer smo bili zmenjeni s Klemenom in Dejanom. Po počasnem srkanju kofeta in klepetanju (nobenemu se ni mudilo v breg), smo le odrinili.

Kolovrat

Večinski del vzpona je široka asfaltna cesta s precej lahkotnim naklonom.

Vmes smo se ustavili in si odpočili pri izviru hladne vode tik ob cesti. Nekaj višje je bilo ogromno prometa in vozil ob cesti – spet sem pomislil, da smo zadeli datum obiska ravno na kakšen pohod kot mesec ali dva nazaj pri vzponu na Korado. 🙄 No, k sreči so samo zborovali, predvidevam da, partizani – za njih ni bojazni, da bi še jurišali kam proti vrhu.

Italija

Ob prehodu na italijansko stran grebena postane vzpon bolj kolesarjem prijazen – še vedno asfaltna, a ozka in neprometna cesta.

Nagnoj

Tokratni cilj je bil vrh Nagnoj (1193 m) – ne vem od kje sem dobil idejo, da je to najvišji vrh Kolovrata. Še gledali smo proti Kuku (1243 m), z oddajniki na vrhu. Na telefonu sem pomotoma preverjal višino bližnjega hriba – Kunik (1184 m), ki je 9 metrov nižji kot Nagnoj. Očitno bomo morali še enkrat tja gor …

Za zadnji del vzpona smo eni kolesa naložili na ramena, drugi pa porivali navzgor.

Navzdol

Kmalu so se nam pridružili planinici – Italijani. Je bilo kar naenkrat konec miru. K sreči smo vase že zbasali sendviče, čokoladice in karkoli je še ostalo od vzpona, zato smo se kar hitro pobrali po grebenu v smeri Tolmin.

Pa še kar ni šlo samo navzdol – kar ene parkrat se vmes pot postavi strmo navzgor, tako da smo vseeno še razsedljali in peš rinili navzgor. A so ti deli kratki.

Končno prifuramo na vrh, pod katerim se pripeljemo do muzeja na prostem. Američan, turist, ves navdušen in nasmejan pozravlja naše furanje: “Good job!”, z roko nakaže👍 in ko smo mimo, zakliče še “Dober dan!”

Glede traila od muzeja navzdol imam od decembrskega furanja bolj mešane občutke. Takrat je namreč deževalo, listje je pokrivalo skoraj celoten trail, izredno spolzko. Bilo je mrzlo, da nisem več čutil prstov. Poleg vsega naštetega pa me je lovila še tema.

No, tokrat je bilo kontra – brez listja, suho, toplo, svetlo – enkratno!

Veseli partizani so medtem že proslavili, kar so pač proslavljali in ni bilo več nobene gneče na delu, kjer smo prečkali cesto.

Če je bil zgornji del poti sobivanje planincev in kolesarjev, pa je bil spodnji del uživancija “samo” za kolesa. Enkratno nadelan trail! Za ponovit’!

Enkratna tur(c)a, Klemen pravi, da še pride. Jaz tudi – če ne drugega na Kuk. 😉

Če je kdo tukaj zaradi statistike – nabrcali smo švoh 29 km in dobrih 1100 višincev.