… in tri smučarje – pohodnike, ki smo se v precej mrzlem jutru, slučajno ujeli na cesti, ki vodi do Soriške planine in s smuči na nogah oddrsali po grebenu proti vzhodu.
Modrina, belina … in obratno
Vreme kot v pravljici že od začetka poti. Sprva sled vijuga po gozdu, a vmes včasih pokuka nad gozdno mejo in ponuja enkratne razglede.
Snega je letošnjo zimo zgoraj ogromno, toliko ga ni bilo že kar nekaj zim. V lanski, naprimer, sploh nisem nataknil smuč za turno udejstvovanje – sem celotno zimo speljal – s kolesom.
Ti konci so lepi v vseh letnih časih. Pa vedno se lovim z imeni – kje je kaj? Mišji grund, Kačji rob, Žbajneke, … No, vsaj za Zgornji Jirn točno vem katera planina je to – smo tam že večkrat bivakirali z jamarji in preiskovali teren v bližini.
Bi človek kar vriskal v vsej tej lepoti – pa pravijo, da se ni lepo dreti – in sem se (komaj) zadržal. Snega je toliko, da se še živali ne premikajo prav veliko. Vsaj sledi ni bilo videti nobenih.
Do Kremanta smo kar pospešeno korakali, a na vrhu v brezvetrju tudi uspeli ukrasti trenutek za počitek in razgledovanje.
Se je kar poznalo, da smo bili že bližje koči na Ratitovcu – vse več ljudi je bilo slišati naokrog. Povsem razumljivo. Zamuditi tak dan na Ratitovcu – škoda!
Od koče se je eden od udeležencev spustil roti Prtovču, dva akterja pa sva jo ucvrla še proti Kosmatemu vrhu in od tam, vriskajoč proi dolini. Tokrat vse do doline – tudi take priložnosti nimamo vsako zimo.
Lep dan, še lepše izkoriščen. Fotka ali dve več pa v GALERIJI.
© 2021, Simon. All rights reserved.
Lepe slike,v živo je bilo pa še lepše.
Je lepše, ker pri turi zraven pride še doživetje. 😉