Tja do Mohorja

Zadnji vikend je bil še vremensko ugoden, pa sva jo mahnila predalirat, tokrat v bližini severne meje občine Škofja Loka. Te meje so zadnje čase spet “popularne.” Jutro je bilo še zavito v meglo, ko sva brcala proti Crngrobu in po neki novi varianti proti Planici. No, nov je bil samo spodnji del, potem pa sva višje priključila na standard vzpon. 😉

Megleno jutro.
Jesen je bolj na tleh kot ne – vsaj listje.
Med visoko travo, imava pa že sonce.
Že na “standard” delu vzpona.

Tokrat sva vrh Planice izpustila in se v hitrem spustu (sva bila le malenkost v prekršku), po vseh mogočih stranskih poteh dokopala do Čepulj, tam pa … pleha kot še nikoli videno.

Na brzino en razgled na megleno sosednjo občino.

Poganjanje proti Mohorju po meji med Škofjo Loko in Kranjem ni bilo prav nič samotno – veliko, res ogrooooomno sprehajalcev. Očitno moramo biti ljudje omejeni, da se ven spravijo tudi tisti, ki se običajno nikoli ne. 😳 Videno že marca in aprila med prvim valom pohoda tega zloglasnega virusa.

Skoraj zadnji breg pred vrhom.

Na vrhu nekako najdeva tistih nekaj kvadratov zase – okrog bajte in cerkve vse polno ljudi. Priznam je bilo kar uživaško malo posedeti in se pustiti božati toplim sončnim žarkom.

Mohor.
V dolino

Navzdol pa … hja, malo tu, malo tam. Predvsem pa kar nekaj brskanja po zemljevidih in iskanja najbolj primerne poti, vlake, ceste navzdol v dolino.

Takoj za cerkvico v gozd.
Slišiš šumenje listja pod kolesi? 😉

Pa se nisva povsod peljala, zgornji del je precej strm, ko pa imaš za podlago še suho jesensko listje, zadeva postane drsalnica, zato sva kakšen del tudi prehodila – better safe than sorry pravijo.

Peš ob občudovanju razgleda.
Precej ozka stezica. Očitno ni prav veliko obiskana.
Lubnik v ozadju.
Še malo.
Ni še povsod zmanjkalo barv. 😍

Nekako sva pribremzala v dolino, v Ševlje, po planu. Od tam pa za vodo proti domu. Pa nama nekako ni dišal asfal do Loke, časa pa sva tudi še imela dovolj in sva se pozpela še nazaj proti Hrastniku, spodaj obvozila vrh Planice in se spustila po “novi dvopasovnici” 😳 v Pevno. No, člisto na koncu sva raje ubrala “stranpoti” v Moškrinsko grapo – hladilnico. 🥶

Proti Hrastniku.
Razgled.
Hvala za stranpoti do 
Uživancija.
Sonce je še lepo grelo pred zadnjim spustom v mrzlo Moškrinsko grapo.

Lep krog, vsakič nekaj novega. Spust z Mohorja pa čaka še par ponovitev in dodatnega raziskovanja – je še nekaj vprašajev na zemljevidu. 🧐 Fura je bila dolga 35 km, naredila pa sva 1400 m vzpona.

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*