Nad Pokljuko

Na Pokljuki s smučmi dolgo, res dolgo nisem bil. Ob običajnih reportažah so na Viševniku trume, res trume ljudi. Pa sem se vseeno pustil prepričati, da gremo tja gor, proti Velikemu Selišniku in Debelemu vrhu – Viševnik pa spustimo.

Sva bila kar zgodnja in sva parkirala skoraj na začetku parkinga pri vojašnici. Nekaj ljujdi je seveda bilo, a s(m)o se lepo porazgubili. Po smučišču navzgor sicer prehitiva nekaj skupinic, a daleč od običajnega obleganja.

Na razpotju Viševnik – Kačji rob se glede na snežne razmere in ob dejstvu, da gužve ni, vseeno odločiva in potegneva naprej proti Viševniku.

Malo višje, po nasvetu Tomaža, ki je že smučal navzdol, natakneva srenače – so prišli kar prav na trdem zgornjem delu. Veter je bil, pa ga spet ni bilo, … Ob razgledih, ki jih ponuja gora, sploh ko enkrat dosežeš greben, se zdi, da si hitro na vrhu.

Viševnik

Zadnji del se Dušan vzpne s smučmi na nogah, jaz pa jih za ziher pustim spodaj in se na vrh podam peš – napaka! Spust z vrha bi bil lažji na smučkah kot peš.

Spustila sva se po gebenu v smeri Kačjega robu in nazaj pod severne strmine Viševnika.

Draški rob

Spodaj natakneva kože na smučke in jo potegneva prek podov. Približno smer sva vedela, cilj nekako je bil Veliki Selišnik, a sva se potem raje povzpela na Draški rob

Pobočje z Draškega robu pod Veliki Selišnik je bilo tako privlačeno, da sva pičila direkt navzdol – in potem pod Selišnikom prečila proti naslednji strmini na Debeli vrh.

Debeli vrh

En salto mortale kasneje sva že spet natikala kože na smučke in potem cikcakala navzgor.

Na vrhu pisana druščina – očitno se je Debeli vrh zamenjal z Viševnikom glede obleganja. 😉 Razgledi pa še vedno fatnastični. Lokalca malo povprašava glede smeri smuka – (poznavalci so zlata vredni!), in jo po daljši pavzi smukneva proti izhodišču.

Lepo je bilo, še se vrnem! Fotka ali dve več pa v GALERIJI

Nabrala sva slabih 12 kilometrov in dobrega jurja metrov vzpona.

© 2021, Simon. All rights reserved.