Desant na Kokoš

Letos je bila Kokoš večkrat omenjen kot cilj – a vedno samo za obisk v zimskem času. Menda idealnem.

Štirje osebki z bicikli smo se nekako spravili v/na en avto in se odpeljali proti izhodišču. Ljubljanska megla se je pričela redčiti malo naprej od Vrhnike, do vasi Lokev, kjer smo presedlali na omiljene bicikle.

Start

Asfalt smo zapustili vsega 100 metrov po štartu, kar je tudi eden od presežkov na taki turi. Pričetek je bil terensko dokaj umirjen, nekaj prečenja pod hribom, potem pa naenkrat kar strmo navzgor pod daljnovodom.

Gor.

Sonce je na tem delu že delovalo s polno močjo, tako da so odvečna oblačila hitro romala v nahrbtnike. Smo pa že po poti opazovali, da se zemlja ni imela časa/priložnosti posušiti. Sploh zadnji del poti na Veliko Gradišče je bil precej sitno blaten – in tak je bil tudi spust. Drsalnica.

Pod Velikim Gradiščem.
Proti Kokoški.

Na vrhu Kokoške pavza, kava in martinčkanje. Eni so žigosali STKP knjižice, en jo bom pa naslednjič, ko je ne pozabim doma. 🙄

Prvi spust

Prvi spust smer Italija. Gledam sicer na Trailforks-u katere traile smo ubirali, pa za tega prvega nisem prepričan kateri je bil. (op.a. našel kasneje – trail El Diablo 😊). Je bil pa kar fajn, sicer precej gladek a lepo vozen. Peter sicer običajno pravi, da na takih ne uživa ampak se samo trudi preživeti. 😂

Spust 1
Spust 1

Kot ponavadi je bilo spusta (pre)hitro konec in spet smo morali navzgor … En del je bil kar strm in smo hočeš/nočeš potiskali bicikle po bregu. Vmes sem dobil še komentar v smislu, da ko iščem traile, naj preverim če niso mogoče za e-bajke za navzgor. 🤣

Potiskanje.

K sreči je bil “porivalni” del kratek, ostalo pa vozno, tako da je bil tisti del hitro pozabljen.

Vozno! 😁
No border.
Wild Prasec

Drugič na vrhu si spet vzamemo nekaj odmora potem pa na drugi spust, tudi tokrat v smeri Italije, po trailu Wild Prasec.

Razmetani na vrhu.
Na trailu.
Iz grmovja.

Tale je bil najkrajši spust dneva, če je bilo prvega spusta konec en, dva, tri, je bilo tega že na en! 😃 Res se mi zdi, da še pričeli nismo s spustom, smo že spet poganjali navzgor.

Lej te osle!
Spet navzgor.

Vrh – tretjič

Tokrat na vrhu ni bilo martinčkanja ampak precej hitrer odhod tokrat v kontra smer, trail Karamonke.

Karamonke.
Vijuganje.

Dve fotki pa smo na dnu. 😂 Je bil pa tale zadnji najbolj masten in drseč – ampak tudi najbolj všečen. Verjetno tudi zato ni bilo treba veliko pregovarjanja, da zadevo ponovimo.

Na vrh – četrtič

Zadnji vzpon je bil že naporen, noge pekoče, pljuča pa kot da ne morejo delovati tako hitro kot bi želeli. No ja, vseeno smo odbrcali do vrha – saj kaj drugega od take klape niti ni pričakovati, kajne? 😉

Do ceste.
Pod Titom.

Spust je sledil po isti trasi kot prejšnji. Priznam, če bi naredil bolj podrobno domačo nalogo, bi verjetno prvič odpeljali Kokoš DH in šele nato Karamonke. Pa je nisem in imam spet en izgovor, da se vrnem!

Začetek.
Spust 4.
Spet ovinkarjenje.

Na dnu je sledil samo še povratek do avtomobila. Najti odprto gostilno med tednom v Lokvi je pa očitno science fiction, čeprav tudi v Divači ni kaj lažje a smo bili na koncu le uspešni in si napolnili želodčke. 🙃

Četica.
Ob zidu.
Skoraj na koncu.
Prevožena sled na zemljevidu.

Smo pa tokrat nabrali švoh 28 kilometrov in dobrih 1100 višincev.

 

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*