Preganjanje zime

Da ne bo pomote zaradi naslova – zimo preganjam samo s prve strani bloga, kjer so prikazani zadnji prispevki. 😉

Konec maja, ko se je končala smučarska in pričela kolesarska sezona sem si zadal dva tiha cilja.

  1. Objaviti toliko kolesarskih prispevkov, da smučarski prispevki izginejo s prve strani bloga. ✔️
  2. Vsaj sto višinskih kilometrov na biciklu ✔️

Opisano turo sva s Petrom sicer opravila že novembra, a ob familiji, službi in smučanju nisem našel časa/volje še za tole piko na i. Sedaj, ko me obkroža sam pozitivizem, sem se le nekako spravil na maltretiranje tipkovnice.

Prva dvonamenska

Idejo je (spet) dal Peter in sicer da odpedalirava prvo uradno dvonamensko pot pri nas, ki je bila odprta leta 2013. Pot se prične v vasi Kubed, kjer parkirava in zajahava dvokolesnika. Na začetku je bilo sonce še nizko, vetra ni bilo, svoje pa so dodale še jesenske barve. Idila.

Še v vasi.
Že takoj vzpon.
Jesenske barve.

Tja do svetega Kvirika prav luštna, osamljena pot, nekaj po gozdu, nekaj po odprtem. Če znaš opazovati svet okrog sebe, potem prav nič dolgočasno.

Barve 😍
Kolovoz.

Pri cerkvi pa en tak mali šok … kup avtomobilov, ljudi, … Kaj hudiča se tu dogaja? No, na koncu sva le dojela, da si vse te trume hodijo ogledovat spodmole v bližini oziroma ušesa Istre.

V bližini cerkve sv. Kvirika

Spust potem zanimiv za peljat, a je bil zgornji del precej, res precej obljuden. Temu primerno počasi je šlo. Kmalu pot zavije z grebena in se loči od poti do spodmolov – od tam naprej je bila spet prava kolesarska uživancija.

Navzdol.

 

Hja, tudi tega luštnega spusta je bilo hitro konec. Sledilo je nekaj prečenja, potem pa klanec, občutek da so teh 150 višincev postavili kar direktno navzgor – pa še povsem naravnost se dviguje pot, tako da vedno vidiš koliko je še … 😳 Priznam, del poti sem potiskal ljubljenčka navzgor. 🙃

Ta strmi del.
Veliki Gradež

Ko si enkrat na vrhu roba, k sreči ni več večjih vzponov. Bolj hitra prečenja po dobrih cestah/kolovozih. Vmes zavijeva na Veliki Gradež – tam užijeva nekaj sladkega in malo počijeva. Energijo bova še potrebovala.

Prečenje.

Po pavzi nekako najdeva pot še na Kuk, pod njim pa najdeva lep skalni rob – in seveda je Peter moral tja, za fotko. 😂

Proti Kuku.
Na robu.
Barve – spet.

Na grebenu proti Lačni uživava v razgledu. Slavnik kot na dlani, pogled v Hrastovlje, barvito grmičevje, … Vrh Lačne izpustiva, ker uradna pot ne gre tam čez.

Proti dolini.

Se je pa od tu naprej sledilo ogromno, ogromno smeti in ostankov migrantskih postajališč.

Se ne vidi, a levo in desno je precej nasmeteno.
Skoraj na cilju.
Pogled proti Kubedu.

Pri avtu nekako še nisva povsem zadovoljena, zato se ni potrebno prav dolgo pregovarjati, da greva še malo naokrog. Edina zadeva, ki jo “poznava” tod okrog je nek modri trail, ki se vije navzdol od cerkvice sv. Kvirika.

Še enkrat do cerkvice

Prvi vzpon sva to pot izpustila in jo ucvrla naokrog po asfaltu.

Naokrog.

Na grebenu pa spet zavijeva na danes že prevoženo pot.

Kolovoz.
Barve so še kar tu.
Rdeči kupčki.

En, dva , tri sva bila na vrhu, malo poiskala za odcep navzdol – potem pa juhu. Trail sicer ni namenski, je pešpot iz vasi Movraž, a je fajn za spust.

Proti dolini.
Vijuganje.

Do izhodišča je sledil še asfaltni povratek – naslednjič tudi tega delno spremenimo. 🙂

Lepo izkoriščen dan na toplem soncu.

Nabralo se je 40 kilometrov in 1100 višincev.

Sled na zemljevidu.

Kljub naslovu naj zime le ostane. 😁

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*