Kozji vrh

Sem navijal za kolesarsko udejstvovanje v bližini morja, pa so očitno vsi raje na snegu. En uide južno prek meja, drugi pa ima že druge plane – in tem se pridružim. Nedelja na kavču po ponovni izolaciji pač ne pride v poštev! 🙃

Peter javi, da gresta z Aljažem na Kozji vrh – nikoli slišal. Preverim na Hribi.net, lep, lahek nedeljski izlet se obeta. Z avtom do kjer je šlo, potem pa pot pod noge.

Pričetek.

Vreme je bilo bolj duhomorno, oblačno, sivo, … Le sem ter tja se je okrog obarvalo z jutranjo sončno svetlobo. No, s časom se je sivina poslovila in pozdravilo nas je modro nebo. Sonce pa se je sramežljivo skrivalo za grebenom.

Sneg.

Kozji vrh očitno ni ravno oblegana zadeva, shojeno namreč ni bilo. Po poti smo si pomagali z markacijami, kjer so bile vidne, pa tudi z modernejšimi navigacijskimi pripomočki, za vsaj približen potek.

Pod steno,

Tja do pod stene je bilo še fino, tam pa se je pričelo občasno precej udirati. Tu smo tudi zgrešili odcep. Sicer je Peter želel “popravljati”, pa je bil preglasovan. 😁 Smo jo mahnili kar direktno po grapi navzgor.

Po grapi.

Razmere mešane. Nekaj trdega snega, spet drugje mehko, večinoma pa prijetna, ravno pravšnja podlaga za vzpenjanje.

Izhod.
Skoraj na grebenu.
Zadnji del

Nekako smo mislili, da je težji del že za nami. Sem celo slišal, da imamo do vrha “samo še 10 minut.” Oh, kako narobe. Tam se je kalvarija šele pričela. Strmina, ugrezanje – muka.

Še na fletnem terenu,
Strmina.

Ko nas je končno obsijalo sonce je bilo takoj lažje (in lepše😁).

Pod skalami.
Proti vrhu.

Ko že misliš da si na vrhu izven hujšega. Hja, tja do pasu se je udiralo na momente. Je bilo zabavno opazovati kako se kobacata iz teh globokih lukenj. Malo manj zabavno pa ko sem bil za kobacanje na vrsti sam. 😂

Takole nekako je bilo občasno. 😳
Aljaž.
Proti soncu.
Vse lepše je.
Vrh.

Na vrhu malo nekaj pavze in uživanje v razgledu. Na eno stran Storžič na drugo Kočna. Lepo. Sploh ko dobimo informacijo, da v dolini še vedno vlada siva megla.

Pogled proti Kočni, v ozadju Kalški greben.
Povratek.
Turni

Navzdol smo hodili kot po jajcih – da se le ne udre. 😁 Seveda je ob poti navzdol nastal še obvoz. Ker smo bili že v teh koncih, smo se povzpeli še na nižji vrh Turni. Je bil pa vzpon in sestop nanj bolj zoprn kot na Kozji vrh. Snega le za vzorec, a je bil trd, zato so na noge romale dereze.

Sestop.
Tu je postalo res zoprno.
Turni – vrh.
Strmina.

Navzdol smo spet sledili markacijam – sedaj točno vemo, kje smo zgrešili navzgor. Je bila pa grapa lažji vzpon v danih razmerah.

Pot.
Prečka pod Kozjim vrhom.

Med sestopom se je zaprlo še nebo – smo bili ravno pravi čas na vrhu, da smo užili nekaj vitamina D.

Prečenje.
V grabnu.
Konec snega.

8 km, 800 višincev – občutek pa kot da jih je bilo več. 🙂

© 2022, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*