Do najvišje točke Gorjancev

Zaradi drugih obveznosti v teh koncih, smo se konec prejšnjega tedna podali v meni razmeroma neznane kraje, sploh z vidika gorskega/turnega kolesarjenja – Gorjance. Moram pa reči, da me je to dolenjsko pogorje pozitivno presenetilo, pridemo še na dodatna raziskovanja.

Začetek

Že na startu smo imeli pavzo – za kavico v slaščičarni v centru Šentjerneja. Kava dobra, vreme vrhunsko in fina družba. Trije smo bili – ravno prav, da ne klepetaš z enim in istim celo furo. 😁 Po asfaltu smo se odpeljali mimo Kartuzije Pleterje – žal brez pokušine pleterske hruške (saj sem napisal, da se še vrnemo 😉), kjer se začnejo prvi klanci. Pa niso prehudi, vsaj v začetku ne. Še na asfaltu levo in desno občudujemo temno rdeče češnje. Da bi se ustavili in spraznili eno drevo, se pa nihče ni spomnil. 🤬

Prvi klanci.

Asfalt zamenja makadam, ta se kasneje prelevi v kolovoz in se dolgo, res dolgo vzpenja brez prave izravnave za počitek. Na enem delu, kjer sledimo same še stezi, se le ta postavi pokonci. Tisti del so bicikli počivali, mi pa ne … Na izravnavi se potem celo gozd razmakne in ponudi prvi razgled fure. Lep pogled na ravnice v dolini in … lep, doooooolg pogled tja do cilja. Smo bili kar malo šokirani, kako daleč je deloval cilj. Pa ni bilo druge – stisnit zobke in zvozit še ta greben. Sljeme, mu rečejo Hrvati. Tu furamo direktno po meji med državama. No ja, malo levo in desno gre mejni kolovoz, a prav daleč od razmejitvene črte nikoli.

Kolovoz.
Ko se pot postavi pokonci.
“Porivanje” z razgledom …
Na toplem sončku je vse lažje.
Defekt

Ker nihče noče biti “slabič” in ukazati pavze, Peter (nalašč?) povozi žebelj in nam omogoči postanek. Sem bil pa vesel, da enkrat za spremembo, nisem zračnice krpal jaz. 🙃

Krpanje zračnice.
Krivec za defekt – ga najdeš?
Kranjska lilija.

Je Peter kar majster, guma je bila hitro spet polna. Sem se komaj uspel razgledati po bližnjem travniku, ko smo že sopihali dalje. Grebenski kolovoz se večkrat prevesi navzgor, prav tako večkrat navzdol – a vsakokrat zelo strmo. Če že enega navzgor zvoziš, ti ob pogledu nadaljevanja noge kar same sestopijo. 😂 So pa ti deli potiskanja k sreči kratki in ni jih preveč.

Gmajna.
Oviratlon.
Trdinov vrh

Ko smo doesgli odcep za Laško pot, pa se težavnost zmanjša in hitros poveča, ker sledi prečenje pobočja bolj ali manj po ravnem. Smo skočili še na gospodično Gospodično, na mrzlo pivo. Po pivu in daljši pavzi pa kar težko spet zagnali noge in se povzpeli še do glavnega cilja, Trdinovega vrha.

Izravnava.
Opomnik.
Razgled.
Skoraj na vrhu.

Bicikle prerinemo na vrh, ob betonski razgledni stolp. Ker razgleda ob vznožju stolpa ni, smo se povzpeli še nanj. Pa ni ravno razgled da bi ga hvalil – preveč krošenj v bližini.

Ob stolpu na vrhu.
Na stolp.

Pri komunikacijskem stolpu malo nižje še kratek postanek, zvonjenje pri obeh cerkvah in povratek. In to enkraten, gladek povratek. Najprej nekaj malega po grebenu, potem pa po Laški poti navzdol. 😍

Spust.
😍
Laška pot.
Laška pot.

Fotk na spustu pa precej manj kot na vzponu – smo raje uživali. Spusta je bilo kar prehitro konec. Na avtobusni postaji v Cerovem Logu romajo ščitniki v nahrbtnike, sledil pa je samo še asfaltni povratek do izhodišča.

Še zadnji postanek.

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*