Nad Žirmi

Plan je bil poganjanje pedal nekje v bližini doma, saj je bila napoved za naslednji dan, še pozno zvečer, v Loki najbolj optimalna. Pa zjutraj še pred osmo zacinglja SMS, da je pa vreme sedaj povsem drugo in gremo v/nad Žiri. Skoraj v centru najdeva frej in free parking, kjer se nama pridruži še “vodič” Domen – svoje najmlajše čase celo simpatizer našega jamarskega društva.

Navzgor

Verjetno sem se mu že takrat zameril, je skoraj za sam štart izbral klanec, ki ga ni in ni konca, pa še vse strmejši postaja proti vrhu grebena.

No ja, vsak klanec se enkrat konča. pa se je tudi ta, ki se vije pod Ledinskim gričem. Zanimivost – cesta gre tod skoraj povsem naravnost, z minimalnimi odkloni smeri. Pa še vleče se kot jara kača. Vsaj za prvič.

Z grebena se odpre lep razgled na polne cvetoče travnike in Sivko – Mrzli vrh. Sem šele tisti dan uvidel, da sem malega za štempelj v knjižico Loške planinske poti vlekel na napačno Sivko in bo moral za pravi štempelj še enkrat gristi kolena (pa fotr verjetno tudi 🙃).

Med spustom proti Ledinam, naredimo še kratek ovinek in si ogledamo opuščeno vojašnico Gaf pod Mrzlim vrhom. Svoj čas je bila namenjena obmejnim stražarjem, sedaj pa propada.

Vrsnik

Sledil je spust proti Ledinam, od tam pa preko/mimo Ledinskih Krnic proti drugi najbolj fotografirani cerkvi sv. Tomaža pri nas. Saj vemo katera je najbolj fotografirana kajne? Namig: Jamnik ni! 😉

Pri cerkvi Pero ogleduje še analogni zemljevid in kmalu smo sklepčni, da v dolino po asfaltu se pa res ne bomo vozili in smo hoteli najti tisto staro vrisano pot, ki pa je nove digitalne verzije nimajo. Pri kmetiji v bližini, nas sicer gospodar najprej usmeri kar po asfaltu v dolino. Ko pa obrazložimo, da bomo obzirni in previdni preko pašnikov, nas le napoti v pravo smer. Sicer je še nekaj pravil, da je vse označeno in BP, a nismo našli ne oznak, pa še tisto staro vrisano smo nekje zgrešili in pristali na asflatnem spustu – a nekje na pol hriba, tako da nekaj malega smo se mu le ognili. 😃

Spust skozi vas Sovra od glavne ceste, kjer smo se odločili, da še nimamo dovolj in smo zagrizli v nasprotni breg proti Vrshu Svetih Treh Kraljev. Pa je bil tu v začetku tudi breg, da smo se že resno spraševali kaj nam je tega treba!

Ko prideš enkrat čez strmino, pa sledi lepši del, mal gor, mal dol. Pa še z lepimi razgledi na čudovite zelene doline. Je bilo tako lepo, da smo še enkrat zašli – pa smo se dokaj hitro spet našli.

Vedrenje

Iz zahoda so se nam že nekaj časa približevali temni oblaki, zato smo cilje/želje prilagajali sproti. V vsakem primeru bi dokaj hitro na izhodišču. Pa so nas oblaki dohiteli ravno ko smo se povzpeli na Vrh Svetih Treh Kraljev, od koder smo se potem spustili do brunarice, kjer smo prevedrili najhujše – nekaj kapelj. 🤣 Bi spili še kakšno pivo, pa ob petkih odpirajo šele pozno popoldan.

Javorč

Spust v dolino nam še vedno ni dišal, pa smo odpeketali nato še proti Javorču. Pa vmes seveda ubirali vse možne kolovoze in verzije prečenja. Samo da ne vozimo po glavni cesti. Tudi na Javorču ni bilo piva 🍺, pa je bila tudi voda dobra za prvo silo. Dva sta se spustila potem po cesti navzdol, sam pa sem ubral pešpot direkt navzdol – vrhunsko. Sem pa na spustu samo užival in čisto nič fotkal.

Nabralo se je švoh 48 km in nekaj čez 1500 višincev. Pivo v dolini pa smo tudi dobili. Dva! 🤩