Primorski Triglav

Trajalo je več kot tri desetletja in pol, da sem prvič obiskal primorski Triglav – Slavnik. Potem pa v par letih kar trikrat! Enkrat peš, dvakrat pa z biciklom – je kar priljubljena tura kolesarjev. Zadnjič smo ga pedalirali po cesti iz Kozine, tokrat pa sva se ga lotila iz Markovščine. Pot pa sva našla na strani, kot že večkrat. 🙃

Slavnik

Parkirava pri (zaprti) gostilni kmalu za tablo naselja Markovščina. Od tam pa direktno na kolovoz, včasih boljši, včasih slabši. Te konce sicer nekaj že poznamo, predvsem z jamarskega vidika, pa še takrat se izgubljaš po raznih kolovozih ali še raje brezpotjih, medtem ko te GPS vodi do vhoda v jamo. Vmes mi seveda zbluzi še Garmin, pa sva spet pregledovala pot na telefonu … No, malo kasneje se je izkazalo, da Garmin ni zbluzil, samo jaz ga ne znam uporabljati. 🤨 No ja, RTFM pa take zadeve, kajne?

Kolovoz.
Sva še prav?

Kdo bi si mislil, da se v teh kraških gmajnah najdejo taki klanci? Kmalu po štartu sva ga našla – strm in razrit, da ga je bilo kar težko veselje vozit. Vsak klanec se enkrat konča, pa se je tudi ta. Vmes se gozd nekajkrat celo razgrne, ponudi trenutek razgleda, enkrat ali dvakrat pa celo pripelje do zapuščenih planin in pašnikov.

Gor.
Planina I med Žbevnico in Srebotnikom.
Prek planine Jegno.

Od zadnje planine sledi še nekaj brcanja navzgor, na vrhu grebena pa se priključiva makadamski cesti iz Kozine – tisti, po kateri smo že vozili.

Proti koči na Slavniku.

Seveda se peš povzpneva na vrh, kjer je nenormalno pihalo. Ena hitra fotka in nazaj do (zaprte) koče v zavetrje. Vase vrževa nekaj cukra in potem kar hitro odfurava dalje …

Vrh.
Počivališče.
Spust in pentlja

Spustiva se kar po trasi STKP, tak lep makadam/kolovoz, da sva bila presenetljivo hitro spet v dolini.

Pero že šiba.
Prehiter za fotoaparat …

Da se človek ne vozi dve uri z avtom za dve uri furanja bicikla, sva naredila tudi ovinek “okrog riti v varžet”. Najprej sva iskala se od Skadanščine dalje furala po starem Gradiškem kolovozu, potem pa nazaj in spet precej navzgor pod Sleme, od tam pa večinoma navzdol do izhodišča. Vmes še ogled bečuna, vodnega zajetja oziroma vodnjaka.

Pod Skadanščino.
Razgled – zadaj Slavnik.
Celo za rožice sva si vzela čas. 🙃
Enkratna pokraijna.
Obnovljeni bečun.
Proti Slemenu.

Prekrasni konci, ki nikoli ne razočarajo. Slavnik še obiščem, zadnjega podaljška “okrog riti v varžet” pa verjetno ne bom več ponavljal. 😉

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*