Dvoje Alp

Že dolgo pogledujem po možnih kolesnicah prek meje, sploh zahodne meje. Sledi v obliki GPX datotek se kar množijo v mapi “TO-RIDE”. 🙂 No, tokrat je končno prišel na vrsto izlet v našo zahodno sosedo. Pa ne daleč, majčkeno naprej od Trbiža, do Ukev smo se zapeljali z avtom. Pri tamkajšnjem pump-tracku je prostora dovolj, na parkirišču smo bili tako ob prihodu, kot odhodu – sami.

Malga Priu (Karnijske Alpe)

Prvi cilj dneva je bila turistična kmetija Malga Priu. Pa ne zaradi kmetije same (med vikendom morate menda rezervirati prostor za kosilo), ampak, ker se tam prične enoslednica, ki smo jo želeli prevoziti.

Pričetek je bil kar obetaven, asfaltirana cesta z lepimi pogledi na Julijske alpe, ki je lepo počasi meandrirala po pobočju navzgor. No, vsega lepega je enkrat konec – ko smo zavili iz glavne ceste, se je zadeva postavila precej pokonci. Očitno smo imeli premalo trme in smo del strmine bicikle porivali. Nekateri več, drugi manj. Prvih 500 višincev smo vseeno kar hitro oddelali in se znašli na travnikih ob prej omenjeni kmetiji.

Načudili smo se visečim “jajčkom” v drevesih, zanimivih apartmajskih hišah, ki jih lahko najamete – predvidevam, da samo tisti z globljimi žepi. Cene nočitve na internetu nisem našel.

Navzdol pa … vriskanje. Fina stezica z vmesnimi tehničnimi detajli. Ravno pravšnja, da si bil majčkeno napet od pričakovanja, kaj bo za naslednjim ovinkom. No, pa en kup dela sem imel s fotkanjem sotrpinov.

Kot običajno se spust (pre)hitro konča. Na izhodišču obnovimo zaloge vode in jo mahnemo še na drugo stran doline.  V Julijske Alpe.

Monte Nebria (Cima Est, Julijske Alpe)

Pred Ovčjo vasjo jo mahnemo desno navzgor po pešpoti. Spet porivamo bicikle. Kasneje ugotovimo, da bi bilo lažje po cesti naokrog.

Spet umetelno speljana mulatjera, kapo dol gradbincem. Nepojmljivo, kako so takrat brez neke hude tehnologije na take bregove zgradili ceste, ki še vedno kljubujejo času!

Mulatjera se potem sredi ničesar kar na lepem konča. Do vrha ni bilo več daleč.

Naš cilj, vzhodni vrh Nebria, je 13 metrov nižji kot glavni vrh (1207 m). A se od tu prav z vrha prične spust v dolino.

Tudi ta spust za nasmeh do ušes. Prvi del po grebenu z lepim naklonom in fino podlago.

Spodnji del pa bolj strm, serpentinast. Vsak zavoj je izziv, sploh če ne obvladaš front pivota.

Ponovno se zdi, da se tudi teh drugih 500 višincev spusta čisto prehitro odšteje. V gostilni pri pump-tracku si zaželimo nekaj hladnega za po grlu – a je ostalo pri želji. No, že(l)jo smo potem potešili na naši strani meje.

Fajn izlet, z 20 kilometri in jurja višincev. Prvo vohanje tamkajšnjih terenov je bilo uspešno – še se vrnem(o).

Če imaš preveč časa, pa pofirbcaj še GALERIJO.