Porezen

Spet čez mejo. A tokrat samo z Gorenjske na Primorsko. Štartamo v Cerknem, kjer smo že zjutraj ugotavljali, da imajo verjetno najbolj gosto posejane gostilne daleč naokrog. Ravno prejšnji dan se je zaključil festival Jazz Cerkno – in gostje lokala, kjer smo pili kofe, so bili še “včerajšnji” – navsezgodaj v iskanju nečesa za pod zob.

Navzgor

Iz Cerkna v skoraj vse smeri poti vodijo navzgor – in to strmo navzgor! Par ovinkov med hišami in že smo zagrizli. Vzpon smo si tokrat “zamislili” skozi vas Zakriž in naprej proti vasi Jesenica. En sam breg.

No, smo mislili, da je strmo. 🫣 Najprej se nam je pokonci postavilo do planine Otavnik, potem pa še bolj do odcepa prečke, ki prereže južno pobočje Porezna.

Še kar navzgor

Na zemljevidu preverjamo izohipse, če bi mogoče šli direkt navzgor, ne pa precej naokrog. No, hvalabogu smo šli naokrog. Direktno bi bilo samo potiskanje/nošenje do koče na Poreznu.

Sledila je res enkratna prečka. Stara mulatjera, večinoma vozna, speljana prek strmega travnatega pobočja. Prekrasno.

Vsega lepega je enkrat konec – pridemo do že znanega dela, ceste, ki vodi do koče. Po taki lepi, položni prečki, spet strmina.

Klemen se je odpeljal naprej, Simona pa sva se počasi vzpenjala zadaj in uživala v razgledu.

V koči obvezno ričet in radler, za povrh pa še kofe. Zato pa so koče v hribih, da se podkrepimo, kajne? Lahko samo pohvalim. Prijazni oskrbniki in dobra hrana.

Po okrepčilu in počitku še do vrha Porezna po razgled, nato pa navzdol do izhodišča.

Dolčez

Že med vzponom je bila debata, da mogoče pa spust po grebenu z vrha ni OK. Smo pričakovali trume planincev – lepo vreme, priljubljen hrib. No, srečali smo eno (1) samo planinko. Pozdrav, nasmeh in vsak v svojo smer dalje.

Zgornji del do sedla je vmes mal “grbinast”, ni bilo po okusu vseh. Ostalo pa prekrasne singlce tja do Cerkna.

No, da nismo prehitro v dolini se pot ene dvakrat (več se res ne spomnim) postavi mejčken navzgor. Ravno toliko, da te opomni na pekoče noge. 😁

Vmes ena majhna nezgoda, ko je Simon zapel skrito mrežo v visoki travi in padel – k sreči na mehko, tako da jo je odnesel brez poškodb. Padec je zgledal hujše, kot se je na koncu izkazalo.

Kaj bi še lahko napisal o tej turi? Same presežke. Ta spust gre na listo – za odpeljat enkrat letno!

Kot ponavadi – še en par fotografij več v GALERIJI