Na Snežaku so bile ture okolici Innerkremsa v začetku februarja zelo, zelo popularne. Menda sta se tam cedila med in mleko – po turnosmučarsko. Pršič, neizmerna pobočja pršiča … Pa smo se tudi mi potem vdali snežakomaniji in se odpravili čez mejo. Dušan nabere poln avto ljudi (optimizacija stroškov 🙂).
Že v štartu potem zastoj na avtocesti pred Jesenicami, pa potem nekaj časa zaprt tunel Karavanke, … Če bi lahko v tistem trenutku zapeljali z avtoceste, bi verjetno tisti dan potem drajsali Dovško babo ali kaj podobnega. Tako pa nismo mogli dol – k sreči!
Parkiramo pod kočo Dr. Josef Mehrl-a in se pri -15°C odpravimo po dolini proti cilju. Ne pomnim, da bi me kdaj tako zeblo v nos kot tisti dan. 🥶

Pa je Zvone za začetek ubral tak tempo, da smo se kljub nizki temperaturi hitro odtajali – tudi nos.

Vmes prehitimo skupino Slovencev (tisti dan tam drugih narodnosti tako ali tako nismo srečali) in končno v breg. Drajsanje po dnu doline je namreč precej dolgočasno.


Königstuhl (2336 m)
K sreči se tudi v Avstriji vremenarji zmotijo – napovedan je bil orkanski veter in nizke temperature – pravilno so napovedali samo nizke temperature. 😁

Če smo v dolini s palicami še tipali izven turnosmučarske sledi in se široko smejali nad pršičom vsenaokrog, smo nad gozdno mejo počasi le doumeli, da tu pretirane mehkobe ne bo.


Na zadnjem vzponu do vrha je bila podlaga nekje spihana do trave in skal, zato smo že na poti navzgor iskali smer spusta – v želji po čim bojlši podlagi.

Friesenhalshöhe (2246 m)
Pogled na uro – porabljen čas in višinci … Tole še ne bo dovolj. Še preden smo pričeli s spustom smo že pogledovali po grebenu, ki vodi proti izhodišču. Kaj dosti pregovarjanja ni bilo – naslednji cilj bo kar bližnji Friesenhalshöhe.

Na sedlu še pogledujemo, če bi se mogoče spustili v dolino potoka Karlbach, pa smo zaradi neugodnih razmer vseeno raje pričeli z vzponom kar na sedlu. Srenače smo nataknili na smuči kar takoj – pravilna odločitev.

Čeprav se ni zdel lahek dostop, smo izvrstno zadeli pristop do grebena, od tam pa hop-cop na vrh kopastega hriba.

Kože v nahrbtnik, čelade na glave in nazdol. Razmere malo mešane, precej skorjaste a na spodnji tretjini spusta prijeten napihanček.
Seenock (2260 m)
Na izravnavi spet koče na smuči in navzgor. Malo pred nami so potegnili špuro do vrha, tako da se nam ni bilo potrebno ubadati še s tem. 😉


Na vrhu že rutina pred vijuganjem navzdol.




Tokrat smo se spustili vse do dna doline – in v gozdu dobili tisto, po kar smo prišli – pršič! Na dnu torej ni bilo dileme – še enkrat navzgor.
Stubennock (2092 m)
Po prekrasno speljani sledi smo se hitro povzpeli nad gozdno mejo in presrečni ugotavljali, da na tem pobočju veter ni naredil take škode snegu kot drugje.







Sledilo je samo še uživaško spuščanje po enkratnem pršiču! Vsak je ubiral svojo linijo med drevesi in užival. Je bilo tako dobro, da nisem naredil niti ene fotke! 🫢
Nadrajsali smo skoraj 14 km in par metrov manj kot 1200 višincev.
Be First to Comment