Slatnik – Možic

Je bilo sobotno vreme za izkoristiti – glede na napovedi vremenoslovcev – čeprav sem jih potem v nedeljo zjutraj preklinjal, ker je skozi okno sijalo lepše sonce kot prejšnji dan 😀 Ker moja boljša polovica ob ideji za Viševnik ni bila ravno navdušena, jaz ob njeni za savno še manj, sva potem ubrala srednjo pot in se odločila za izlet Soriška Planina – Slatnik, kamor običajno hodiva na krajšo turno smuko, pa potem naprej na Možica in nazaj na Soriško planino. Povabila sva še sojamarko Polono inu (ne se smejat) v.d. taščo, tako da nas je bilo ravno prav za en avto, pa da še vedno ni prevelika gužva 🙂 Bolj ko smo se bližali Soriški, vedno več oblakov je prekrivalo nebo, a kaj hočemo – očito nismo izbrali pravega konca Slovenije, a vsaj nič ni padalo izpod oblakov.

Pot preko smučišča dolgočasna, vetrovna, se je pa lepo videlo skoraj do vrha Lajnarja, kjer je svoje goste lovke razprostirala teta megla – in zato je bila tudi pri naših ciljih pričakovana. Višje, ko sem dosegel greben, pa je tudi ta pričakovana megla dosegla mene… Pa sem se odločil, da počakam ostale, vmes pa malo pofotkam okolico… Tudi megla je zanimiva za fotografiranje, a iz te točke tudi vem, da so nori razgledi naprej proti Rodici in Črni prsti, a vsega pač ne moremo imeti – vedno 😀

Pogled naprej po grebenu proti Slatniku pa je bil, ni bil, bil,… itd. Megla se je kar naenkrat pojavila, pa nato izginila… A na primorski konec Slovenije nisi videl ničesar.

Pot naprej je k sreči speljana po desni strani grebena, malček nižje od vrha, tako da nas direktni sunki vetra niso dosegali in sem vsake toliko časa lahko celo snel vetrobran – kapuco z glave in se malo bolj razgledal.

Ko sem dosegel vrh… pa nič od razgleda, megla okoli in okoli. Pa sem se malo sprehodil po okolici. Ko sem običajno tam gori, je kar nekaj snega in ne pohajkujem okrog po okolici vrha, tokrat pa sem bil presenečen nad številom ostankov vojaških točk iz 1. sv. vojne. Vedel sem, da je tam nekje vojašnica, pa nekaj bunkerjev. Da je bunkerjev toliko, se mi pa niti sanjalo ni, pa strelski jaški – v glavnem kar precej za videti. Bo treba naslednjič prisopihati gor z lučko in malo raziskati vse te vhode in povezave z bunkerji.

Potem pa naprej po meni še neznani poti. Ampak moram reči, da sem kljub megli, ki je odhajala in prihajala kot vlaki na ljubljansko železniško postajo (no, mogoče malce hitreje :-)), videl ogromno in se naslajal nad čudovito okolico. Na enem delu je pot speljana po stari vojaški poti aka mulateri, po kateri so tovorili vse težke topove, opremo in hrano po okolici in do vojašnice, ki je bila v uporabi v 1. svetovni vojni – no še vedno je v uporabi, zavzele so jo ovce, ki jo imajo sedaj za svoj hlev 😀

Pot nas je potem vodila nad vojašnico spet na razgledni greben, kjer smo potem zagledali naš cilj – Možic.

Potem pa še 15 minut do vrha, kjer pa je pihalo, tako da smo ga samo prečkali in naprej oziroma nazaj proti vojašnici (ampak po drugi poti, da ni vse isto :-)).

En, dva, tri in smo bili spet pri vojašnici – in sem še malo pokukal notri, če je bilo že odprto. Najprej te sprejme neprijeten vonj po ovcah (čeprav jih že nekaj časa ni več), ampak se potem privadiš. Je pa kar žalosten pogled na tla s ploščicami, posrana okoli in okoli… Oken ni, napol podrte stopnice so nekje dodelane z lesom, tako da imajo ovce na voljo tudi zgornji luksuzni apartma, kjer so včasih imeli spalnico vojaki. Po zidovih polno podpisov, ki pač ne fascinirajo, so pa zanimivi še originalni napisi italijanske vojske.

Pred vojašnico smo si potem privoščili nekaj toplega čaja in nekaj malega za pod zob, potem pa se je tudi sem privlekla megla, zato smo kar odrinili naprej oziroma spet nazaj proti izhodišču.

Izlet smo časovno izpeljali ravno v pravem času dneva, saj se od takrat megla ni več dvignila in če bi šli kasneje, verjetno tudi ne bi nastalo toliko fotk, kot jih je… 😀

Pa še GALERIJA

© 2010, Simon. All rights reserved.