Elba – 3. dan

Hja, tole je še iz časa provmajskih praznikov, ki smo jih letos prebili na Elbi. 3. dan? Ja, prva fura je bila že isti dan, ko smo prispeli in ujeli zgodnejši trajekt kot načrtovano, pa nekako ni bilo časa/organizacije, da bi s sabo vzel fotoaparat. Prvi dan sva s Klemnom prekrižarila polotoček Capo di Stella podolgem in počez oziroma obredla vse, kar obstaja na Trailforks (20 km, 600 vm).

Drugi dan – pozabil fotoaparat, sva šla prevozit en zelen trail (Orello Panoramica), če bo mogoče za familiarno kolesarjenje. No, ni družinski. Strmo in precej zrahljana podlaga – da bi tu gonil z dodatkom teže najmaljšega na biciklu? Si ne predstavljam… No, po zelenem trailu, sva obrala še ostalo mavrico Trailforks barv. (28 km, 1100 vm).

3. dan

Tretji dan so se zvezde poklopile in sem na nahrbtnik le pripel fotoaparat. Za ta dan sva imela planirana dva precej popularna črna trejla – Buca del Bandito in Scalette. Ob planiranju pred odhodom je bila Klemnova “zahteva” da mora biti vmes nekaj trailov z njegovega spiska – eden od njih je že zgoraj napisani Buca del Bandito.

Vsak dan sva poizkusila štartati zgodaj – a sta se zajtrk in kava na ogromni terasi apartmaja vedno zavlekla, čeprav sva vedela da bo (spet) vroče. Tokratni start 10:23…

Za začetek sva morala iz južnega dela na severni del Elbe – vsega 10 km. Prvi vzpon – asfalt, vroče, počasi gre navzgor. A razgledi so z vsakim višincem lepši.

Na sedlu za gradom (cca. 320 mnv) počitek v senci in hidracija, nato pa vzpon na začetek prvega spusta “Scalette”.

Monte Capannello

Z vrha sva občudovala “mestece” ob morju proti kateremu sva se spuščala in že delala veliiiiiike plane, kako bova spila največji kofe in najbolj mrzlo kokakolo, preden bova nadaljevala s turo. No, najprej spust.

Lušten spust, s samo nekaj črnimi detajli, ostrimi, velikimi skalami in ogromnimi stopnicami! Ampak vozno.

Levo, desno, mimo nebroj barv cvetlic in dišečih grmovnic – pravljica!

Spust zaključiva že na pol poti do morja – od tu do kofeta je asfaltna cesta. Pa še to najprej navzgor . Spust? Za odpeljat – edino škoda, da ga je samo 240 višincev.

Kofe?

Nisporto sva prečesala po dolgem in počez – nisva dobila ne kofeta, ne kokakole, kaj šele mrzle vode … Razočaranost sva nekam potlačila in jo mahnila na duhomoren in precej vroč vzpon nazaj gor. Nekega pozitivizma res ni bilo – ves čas sva iskala tiste majhne koščke sence, ki so naju bolj psihično ohladile, kot kaj drugega. Ko sva enkrat prilezla na sedlo iz kotla brez sapice je bilo takoj boljše. Za plus je bila na zemljevidu označena voda – pa sva tudi to iskala in nikoli našla.

No, vsaj razgled sva imela ob prečenju nad vasico Rio nell’Elba.

Spet na vrhu prejšnjega spusta (Monte Capannello) – a sva se do naslednjega morala še malo potruditi. Cima del Monte (515mnv) je bil naslednji cilj.

Grebenčkanje je tule res poezija – enkratni razgledi vsenaokoli.

Cima del Monte

Na Cima del Monte kratka pavza in začetek še drugega vrhunca dneva – Buca del Bandito!

Vmes pumpam prednjo gumo – s čisto prazno vseeno ne gre okrog ovinkov… Neki kolesarji naju prehitijo, pa jih kmalu dohitiva in naju spustijo predse. So imeli kar nekaj težav s trailom. Tudi Klemna so spustili predse na precej zanimivem delu – če ne bi bilo gledalcev, bi šel tam verjetno peš, tako pa je samo malo zamižal.

Vrhunski spust – 480 višincev uživancije!

Na poti proti “domu” sva se ustavila v trgovini, da si privoščiva hladno pivo in kokakolo. No, dobila sva samo hladno kokakolo – piva ni bilo niti enega v hladilniku. Narobe svet!

Kljub neuslišanim željam po kofetu in (na koncu) pivu na poti, sva vseeno uživala – pivo pa na koncu dobila v hladilniku “doma”.

42 km in skoraj 1400 višincev.