Elba #5

Spet fali ena cifra… Četrti dan smo obarvali bolj familiarno – ja, Klemen paše zraven, samega si ga tako ali tako ne upamo pustiti.

4. dan

Najprej smo se z žičnico – glede na izgled in varnostne norme, verjetno še iz časa Napoleona, dvignili pod najvišji vrh Elbe – Monte Cappane, 1019 mnv. Ker smo Gorenjci, smo se navzdol odpravili kar peš. 700 višincev!

Popoldan pa je bil rezerviran za skupno furo – žena in najmlajši sta se sicer do izhodišča potem spustila po poti pristopa, ostali pa smo se zaposili po modrem trailu Il Mulino. Po turi pa še obvezno kopanje in pivce na plaži.

5. dan

No, pa smo le pri “naslovni” 5. furi. Tokrat sva začela bolj “zgodaj” ob 9:31. Sva se pa pustila zapeljati na prelaz nad Lacono – in s tem prišparala cca. 250 višincev vzpona.

Najprej sva se spustila v Marina di Campo, potem pa strmo navzgor, najprej po asfaltu, kasneje pa na peščeno cesto.

Na vrhu prvega vzpona sva si privoščiva pavzo, pa so jo hitro prekinili glasni Italijanski penzionisti z ebajki , zato sva jo hitro odkurila naprej. Sledilo je prečka pobočja, na Trailforks označen črn – Neviera trail. Komentarji, ki sva jih brala prejšnji večer niso bili ravno vzpodbudni. Nekdo je zapisal, da ne razume, kako lahko nekdo to označi kot kolesarski trail, drugi je napisal, da bi na sredini traila najraje izvedel harakiri… No ja, en tolk mazohista je še vedno v nas, da sva rekla, da ga vseeno preizkusiva.

Ni tako hudo, kot so pisali – razen če si brez kondicije, oziroma, če pričakuješ, da se boš celoten trail peljal. Se ne boš! En kup sestopanja, pa 10 metrov se pelješ, spet sestopanje, vleka za ušesa, čez skale, po robovih… Vseeno ni švoh. Vmes sem se zavalil čez kolo in tako nerodno pristal nekako pod kolesom, da se nikakor nisem mogel pobrati. Klemen je sicer pomagal, a je moral najprej narediti par slik moje nerodnosti.

Ko enkrat dosežeš vrh traila je potem bolje – položene ploščate granitne skale te vodijo pod najvišjim vrhom.

Kmalu doseževa “Napoleonovo” žičnico na najvišji vrh. Sem kar vesel, da sem spodaj, na kolesu se mi zdi vseeno bolj varno.

V “grapi” naprej od žičnice si ob potočku spet privoščiva par minut za dušo privezat in obnovitev zalog vode.

Sledil je en fin trailček, potem pa strm križev pot navzgor. Res strm – zadnji del sva kolesi zato kar potiskala.

Pri cerkvici Madonna del Monte – tekoča voda. Kako lepo je, ko na vsake toliko prideš do tekoče vode! Ob vročini in dolgi, naporni turi, bi zaloge vode, ki sva jo prevažala s seboj, hitro pošle.

Od tam naprej še vedno prečenje po gozdu. Vmes le doseževa sedlo/greben, kjer sva videla naprej po otoku. Med opazovanjem ugibava, kje oziroma kam se morava še povzpeti, da doseževa vrh današnjega (glavnega) traila. Poti kar ni in ni konec.

Prečenje se kar nikakor ne konča. Malo gor, malo dol, flow, skale, veje, … Vsega po malem. Vsake toliko se ponudijo še razgledi do krasnih obal pod nama.

Do telegrafske postaje je (spet) sledil lep, idiličen spust(ek) – tak, za katerega si želiš, da se nikoli ne konča!

Končno le doseževa telegrasko postajo na Campo alle Serre. Tam se namreč prične spust – Il Semaforo. Tale je spet s Klemenovega spiska “ta nujnih.”

Il Semaforo

Il Semaforo je trail, ki poteka po skrajno zahodnih pobočjih Elbe – črn, in tako oceno si tudi zasluži. Skoraj do gladine morja, kjer se trail konča naju je od vrha čakalo 670 garaških višincev. Na temle trailu sem čez balanco šel jaz – pa še vedno ne vem vzroka, samo obrnilo je. K sreči brez posledic…

Tura presežkov! Po cesti sva nato odbrcala do Marina di Campo, kjer sva “naročila” osebni prevoz nazaj “domov” – in spet prišparala 250 višincev. Čakala sva pa v tanajboljši beznici (je ni niti na Google maps) tam okoli – Sporting bar nasproti policijske postaje.

Na zadnji aprilski dan sva tako nabrcala 47 km in 1400 višincev.