Elba #7 – zadnja fura

Drugi maj 2025, še zadnja letošnja fura na Elbi. Tokrat se nisva pustila zapeljati višje. Turo sva pričela kar “od doma”. Prvi vzpon sva že poznala, en del sem fural, en del sem gural… Vmes pa seveda počitek v viseči mreži z razgledom! Kdo in zakaj je to navezal tja, ne vem – je pa za izkoristit.

Po pavzi še kar nekaj vzpona – bolj ali manj voznega (Turchetto climb), pa še en del po makadamski cesti, ko končno doseževa greben – tu mora iti sedaj samo še navzdol. Odpade – še sva ju morala vleči za ušesa navzgor.

Seveda sva dočakala tudi ta, prvi spust. Modri, Cole Pecorino. Prav fino nama je šlo, dokler enemu ni šlo. Klemen je šel hop, čez balanco. Garmina mu je snelo z nosilca, štrikec strgalo, odneslo iz zaščitne “gumice” in razbilo steklo – k sreči tisto zaščitno in ne steklo same naprave. Ko se je cel pretipal in ugotovil, da je vse OK, je bila zadeva precej komična. Takoj, ko sem pripeljal za njim, se mi ni zdelo tako!

Na zaključku spusta sva se pri kapelici priporočila vsem mogočim svetnikom za varne spuste naprej – do nedavnega je držalo!

Po krajšem vzponu še dva spusta (#251 in Punta Penisola), fina, hitra. Zadnji te pripelje skoraj do morja.

Prekleta prečka

V Scaglieri sva si privoščila Coca-Colo in kofe. Je bilo kar prav, da sva dodala cuker… Sva potem bolj ali manj jeba*a ježa pri prečenju ob obali. Gori, doli, še za peš, brez bicikla, strmo. Gosto grmovje, nizke veje dreves… Na plažah, na katere sva priletela iz grmovja, so naju gledali kot vesoljca…

Meni se je tale kalvarija kar vlekla, za Klemna nisem prepričan. Zna biti, da je bolj mazohističen kot jaz.

Tudi ta del sva dala skozi – in je bilo potem prečenje iz severa na jug otoka po cesti, ki se ji običajno raje izgonem, pravi balzam! V Marina di Campo sva spet poiskala bife – in spet kofe + Coca-Cola.

Do zadnjega vzpona sva imela luštno makadamsko cesto z lepimi razgledi.

Potem pa do klanca, ki za naju večinoma ni bil vozen. Strmo, velike skale, … pa še vroče, brez sapice je bilo. Klemen je kar pobegnil navzgor (takrat ga je bolje pustiti pri miru) in ga vse do vrha te kalvarije nisem videl…

Na vrhu, ob počitku v senci, sem hitro pozabil ne vse misli o prodaji bicikla, ki so mi rojile po glavi ob sopihanju navzgor. Čakal naju je še en črn trail – Laconella DH. Trail sicer ni vreden “črne” težavnosti, je pa zabaven.

Vsega lepega je enkrat konec – in tudi prvomajski obisk Elbe se je zaključil. Tale tura je imela 36 km in cca. 1100 višincev.

Končni kolesarski izkupiček – 220 km, 7100 višincev in en kup še neprevoženih trailov. Še se vrnem – čimprej.