Prečka pod oblaki

Tale tura je tudi ena tistih, ki so bile na to do listi vse od takrat, ko sem prvič resno zajahal gorsko kolo in si upal vreči pogled izven domačih hribčkov. Pot CAI 632.

Vreme, volja, čas, družba – vse to se je poklopilo tretjo julijsko soboto letos. Za štart smo si izbrali Kluže (Chiasuforte). Prvih 700 višincev do sedla Na Žlebeh smo pedalirali po glavni cesti – k sreči ne preveč prometni.

Do koče Gilberti smo nato ubrali lažjo varianto – navzgor smo se zapeljali z gondolo.

Redek zrak nas je očitno zlakotil, saj smo se malo pod kočo posedli po pripravnih skalnih poličkah in se zapodili vsak v svojo malico. Teknila je.

Prvi vzpon

Takoj po malici se nismo več vozili, ampak smo bicikle naložili na ramena in odsopihali proti sedlu pod Belo Pečjo. Ker so imeli neko vojaško/lovsko ceremonijo, se pri ostankih vojašnice iz prve svetovne vojne nismo predolgo zadrževali.

Tam se začne prava poezija ture – gor, dol, levo, desno – povsod se ponuja prekrasen razgled in enkratna izkušnja kolesarjenja.

Vrhunsko speljana pot – kot bi že takrat mislili na nas, gorske kolesarje.

Sicer vse ni vozno, kolesa so se nekajkrat otresla naših bremen in jih je bilo potrebno potiskati ali nositi.

Visoki Kanin

Pohodnike smo srečevali tja do odcepa za Visoki Kanin, potem se je število njih precej zredčilo. Pa da ne bo pomote – nas niso motili, mi pa njih tudi (verjetno) ne.

Bivak Marušič

Čudovito prečenje vse tja do bivaka Marušič, kjer je bila na vrsti druga malica in skrbno preverjanje preostale tekočine v nahrbtnikih. Nekako smo pričakovali nižje temperature tam nad 2000 mnv, pa je bilo kar (pre)toplo, posledično je bila tudi poraba vode velika.

Po malici, sta si dva že ogledovala pot navzdol, pa sem ju še pravi čas ustavil, preden bi jo mahnila proti Reziji. Smo morali navzgor, s kolesi na ramenih – spet.

Na Vrh Grubja nam k sreči ni bilo treba, smo ga samo “obvozili” po severnih pobočjih. Celo nekaj malega oblakov se je pripeljalo čez greben in za trenutek “pokvarilo” idilo. Pa so se dokaj hitro poslovili, da smo lahko ponovno uživali v razgledih.

Visoka Rezijanska (Rosojanska) pot

Od sedla dalje pa se je (končno) pričel spust.

Spust do tu je bil res uživancija, prečenje proti zavetišču Igor Crasso pa je bilo potem malenkost manj brezskrbno. Na nekaj delih bi imela že manjša napaka na ozki stezici precej resne posledice.

Vse se slej ko prej konča – tudi tale Visoka Rezijanska, malo preden smo dospeli do zavetišča Igor Crasso, ki smo ga letos že obiskali – a do zapisa tule gor še ni prišlo.

Tam smo spet preverjali kritične količine kapljevine preostale v bidonih in mehovih, požirke smo že tako ali tako minimano odmerjali. V zavetišču pa se je odsevala svetlo zelena piksna Laškega . Sicer težko, a smo se vzdržali, da nismo nekomu prevzeli te zlatorumene življenjske tekočine.

Po (ponovni) pavzi hitro nadaljujemo – tja do planine Sagata, kjer je pri (sicer zaprti) planinski koči izvir mrzle vode.

Ko smo napojili vse naše precej dehidrirane celice, smo se, precej boljše volje, spustili naprej proti dolini.

Po koncu ture smo imeli mešane občutke – svoje je verjetno dodalo saving mode vode… A ko smo v Klužah na stari železniški postaji predse dobili hladno pivo, je bil svet takoj lepši.

Ker je fotk preveč, da bi vse stisnil v tale zapis – tokrat spet GALERIJA z vsemi fotografijami (če slučajno koga zanima).

Nabralo se je 38 km in 1400 višincev (brez gondole do Gilbertija).