En (skoraj) domači krog

Zadnje leto precej kolesarim, manj fotkam in objavljam – pa niti ne obljubim da se popravim. Trenutno mi  takole kar ugaja. 😉

Tošč

Tošč, vrh v bližini doma – bil na njem parkrat peš, enkrat z biciklom do vznožja, spust s kolesom z vrha pa je bil že nekaj let želja … Pa niti ne vem zakaj ravno Tošč?! No ja, sedaj je ena želja manj. Pa ne pravim, da ga ne ponovim, ker je enkraten.

Za ogrevanje sva se povzpela iz Hrastnice proti sedlu pod Osolnikom, od tam pa za oznakami za kočo na Govejku.

Gontarska planina

Pa sva navzgor bolj peš gnala bicikle kot pedalirala – je prekleto presneto strmo. Note to self – naslednjič pojdi po “normalni” poti po desnem bregu, je bolj vozno. 😁 Koče vseeno nisva videla, niti prišla v bližino, ker je zadeva zmarkirana okrog riti v varžet. Sva pa zato bila na Gontarski planini, en krasen razgledni hribček. Bi kar sedel na toplem spomladanskem sončku in opazoval vrhove in doline okrog.

Pa je bilo treba naprej – najprej spust do sedla, potem spet navzgor in še enkrat strmo navzdol do kmetije Kozjek. Vmes kakšna salta a so veje ob poti omogočile da ni šlo po bregu še bolj navzdol. 🤫

S pomočjo aplikacije Planinc večkrat najdem tudi vrhove za katere do sedaj nisem niti vedel da obstajajo. Tokrat sta bila to vrhova Igale in Veliki Babnik – oba z 905 mnv, eden zraven drugega.

Od kmetije sledijo lepi kolovozi z nekaj spusti in vzponi – nič pretiranega. Na sedlu pa – ali kolo vlečeš ali nosiš. Druge variante na vrh ni. Tistih 20 minut “nevožnje” sva hitro pozabila ob počitku na vrhu. Sledi še spust. Sedaj lahko napišem da eden lepših, ni pa tako zelo tekoč – pa ni težav, uživam tako v guranju navkreber, kot pri spuščanju navzdol in premagovanju takih ali drugačnih ovir na poti.

Spust

Pero je sicer trdil, da se ne bova prav veliko vozila, a sva kasneje prevozila vsaj 90% steze do cerkvice Sv. Jedrti nad Selom. Sem prav vesel, da se je motil.

Pa nama po spustu nekako še ni bilo dovolj in sva se odločila da nadaljujeva še do Polhovca, na Sv. Petra Hrib in od tam nazaj v dolino.

Tu kakšnih hudih strmin ni več, večinoma se voziš po dobri makadamski cesti, edino zadnji del do vrha Polhovca je precej strm in zoprn.

Po krajši pavzi v prijetno hladni senci na vrhu Polhovca pa dalje. Sv. Petra Hrib ni daleč, od tam pa po super singli v dolino – ker sem tako užival tudi fotkal nisem več veliko. 😊

Nafurala sva dobrih 31 km in 1400 m vzpona – bo za ponoviti.

Tošč – Jedrt