Trenutno zaradi situacije obiram lokalne kuclje, izbiram predvsem lažje in tehnično nezahtevne zadeve – predvsem pri spustih imam v mislih že tako obremenjeno zdravstvo. Res si ne želim, da bi moral v tem času prvič iskati pomoč zaradi kolesarjenja … 😑
Žbevnica
Spodaj opisano sva s Petrom prevozila sredi januarja, pa fotke in nekaj teksta nekako ni našlo poti na blog. Zima, kot že večkrat napisano, nam je bila kolesarjem res naklonjena … Priznam – tudi sneg sem pogrešal, a je vsled take zime družinski proračun bogatejši za znesek akcijske ponudbe turnih smuči. 😂
Pot za gps sem spet dolvlekel na strani skritepoti, krasna stran s precej idejami. Start v hladnih urah malo nad vasjo Rakitovec. Najprej navzdol, kje sva srečno zvozila ledeni del ceste, potem pa strmo med hiše in v breg … Nekaj časa sva že brcala, ko sva k sreči potrebovala pomoč gps sledi. In ponovna sreča, da je imel Peter naloženi dve sledi v tem koncu in ju je ločil tako, da je vklopil puščice, ki kažejo smer. No, ta dvojna sreča je pokazala, da sva se zapodila po poti kot svinja v buče – v napačno smer.
Spust nazaj do in skozi vas ter po sosednjem bregu počasi navzgor. Pot se počasi izgubi in tako sva se zgubljala tudi midva. Rastje tako, da se povsod sledi neko pot, večinoma pa se ti samo dozdevam da tu nekaj je. Ob naslednji ponovitvi vsekakor sekava in uporabiva kolovoz do naslednje točke. Iskanje sledi in guranje tam skozi grmovje in travo je res brezsmiselno.
Vmes sva že razmišljala, da znava naleteti na kakšno skupino migrantov – taka hosta je idealna za skrivanje pred organi pregona. Pa k sreči nisva imela te priložnosti.
Asfalt, kučice – meja. Obiska na tem mejnem prehodu Rakitovec verjetno res ni veliko, našega mejnega varuha nisva zbudila, medtem ko sosednjega verjetno sva. Moram pa reči, da je bil sosed veliko bolj prijazen in zgovoren. 😊 Po mejnih formalnostih pa gasa dalje. Ob visokih ograjah, ki niso prav nič prijazne na pogled sva se privlekla do grebena, kjer sem moral pred nadaljevanjem najprej poskrbeti flikanje zračnice – brez tega bi težko šlo naprej …
Nadaljevanje
Sledijo spusti in vzponi po kolovozih, enoslednicah – predvsem po gozdu, brez kakšnih razgledov. Ker ni bilo vetra pa je bilo tudi prijetno toplo. Na odprtem pa je hitro potegnil veter in občutno znižal občutek topline. 🌬️
Na grebenu pičiva lagodno po bolj zvoženem in položnem kolovozu – ki pa se je nekaj naprej končal. Tako sva vlekla najina dvocikla za ušesa navzgor na greben, kjer sva ju lahko osedlala in odpredalirala dalje. Se pa tu prične pot z enkratnimi razgledi.
Na Žbevnici si privoščiva pavzo, pivo vodo, jaz vas zmečem tiste sladke frutabele, Pero pa že drajsa Locus maps po telefonu in ogleduje nadaljevanje. Ne moreš verjet, da je lahko sredi januarja tako toplo – ko enkrat najdeš zavetrje.
Proti Špičastem vrhu
Nadaljujeva in se navdušujeva. Glede na to, da sva prej cca 20 km vozila večinoma v gozdu in grmovju je bilo tole furanje po grebenu fantazija.
Malo pred Špičastim hribom pa spet servis … Preprazna zračnica, ob pumpanju pa še odtrgan ventilček 🤬 Ni bilo druge kot menjava zračnice – k sreči na zalogi. 😉
Nadaljujeva in vmes (peš) obiščeva še Špičasti vrh, za noge pretegnit in razgled super intermezzo. Spet grebenčkanje ob/po/na meji med Slovenijo in Hrvaško. Vmes nekaj že poznanega od prejšnjič, ko smo furali prek Goliča in Kavčiča (o tem v naslednjem zapisu). Skočiva še do Lipnika – že v Sloveniji, kljub vetru na brzino pofotkava in se spustiva nižje, kjer je veter bolj prizanesljiv.
Na spodnjem “srednjem” nivoju, ko sva prišla spet na “znano” zadevo, pa spet – tako kot na začetku, odpujsava v napačno smer. 🤪 No, tokrat vsaj povratek ni bil potreben, sva ubrala potem en lep kolovoz nazaj do Rakitovca.
Fotka, dve več pa v GALERIJI
Upam, da se zadeva z virusom čimprej normalizira, da se končno spet napokamo v avto in odvozimo eno skupno, lepo furo. #vremebo
[…] To pomeni postanke, vlačenje telefonov iz žepa, iskanje, preverjanje poti … Na tej in/ali kasnejši furi sem se odločil, da potrebujem nekaj na balanci za sledenje poti. In potem kasneje res nabavil […]