Govci

Še danes preverjam, če je naslov prispevka dejansko vpisan na karte. Do zadnjič nisem vedel, da greben s tem imenom obstaja, še manj kako razgleden in prepaden je. Tako blizu, pa tako nepoznano. Ker je bil zgodaj zjutraj napovedan še dež, tokrat nismo izbrali ekstremno jutranjih ur. Skozi Baško grapo smo z avtom vijugali šele nekaj pred deveto uro, dvokolesnike pa zajahali šele uro kasneje v Dolenji Trebuši.

Vzpon

Asfalt je potegnjen kar visoko, vse do odcepa za Gorenjo Trebušo, mi pa smo nadaljevali po dobrem, razglednem makadamu navzgor do grebena vzpetine Kobilica.

Na grebenu sledimo cesti okrog Kobilice, kjer sledi spust v Čepovan in nato ponoven vzpon do vasi/zaselka Lokve. Sicer bi raje biciklirali po grebenu preko Kobilice in Stadorja, a po naših info, ni neke povezave – pa smo preverjali tudi stare papirnate zemljevide. 😊

Lokve in naprej

Časi so bili še medkoronski, gostinska ponudba pa precej okrnjena, zato smo se razveselili odprte gostilne Lokve, kjer smo si lahko privoščili že krepko zasluženo pivo! Pitje vode, cedevite, ipd., pač ne gre v nedogled. Vsekakor bi bilo dobrodošlo, če bi še nekaj malega pojedli, pa smo ob silnem navdušenju nad pivom lokalne pivovarne na to malo pozabili. So nas želodci in noge opomnile na napako cca. pol ure naprej od gostilne. No ja, pa smo jedli ob cesti tisto kar smo pač imeli s sabo, eni sendviče, drugi čokoladice – ponovna pavza pa nam je vsem prijala.

Proti Poldanovcu

Po zelo dobri cesti smo potem biciklirali gor, dol in okrog Mojske drage, do odcepa za Poldanovec, kjer sm ov grme poskrili bicikle in se nanj povzpeli peš. Tudi za Poldanovec, sem tistikrat slišal prvič – pa kakšen razglednik je! In to šele ko se povzpneš prav na vrh – še pridem.

Bi se verjetno še dolgo martinčkali na toplem soncu, pa so nas preganjali črni oblaki in bele megle na južnem delu grebena. No ja, pa tudi dnevne svetlobe ni v nedogled, mi pa smo imeli še kar lep kos poti pred sabo.

Ledena jama v Paradani

Ob nadaljevanju poti naredimo še krajši ovinek do vhoda v Ledeno jamo v Paradani, od koder so nekdaj vozili led tudi tja do vročega Egipta – si niti predstavljam ne, kako jim je to uspevalo. Vmes smo se seveda tudi izgubili, nosili bicikle v breg, kamor bi šel še peš težko, improvizirali s popravljanjem ročic, … Dolgčas nam res ni bilo. 😁

Okrog Smrekove drage proti dolini

Od jame smo hoteli dalje proti Golakom, a le ob predpostavki, da bi bila Iztokova koča pod Golaki odprta – bi že morali vreči vase nekaj toplega in okrepčilnega. Žal še ni bila odprta, zato smo jo na križišču potem raje ucvrli proti dolini. Vmes spet nekaj pogledovanja po digitalnih in analognih zemljevidih in preverjanje če je le kje možno zapustiti cesto… Se je le lepše voziti po starih vlakah, kot po utrjenem makadamu. Smo našli en del okrog Smrekove drage. Sicer je bilo za vožnjo tako-tako, vsaj sva od trojice sva se na mokrih vejah na brzino znašla na tleh. Malo smeha nikoli ne škodi, pa četudi na svoj račun.

Na drugem koncu “obvoza” se spet znajdemo na cesti, od tam pa samo še navzdol … No ja, Peter ne bi bil Peter, če ne bi za zaključek predlagal še vzpon nazaj do konca asfalta iz Gorenje Trebuše in potem spust do izhodišča. So noge precej trpele navzgor, a ko smo enkrat dosegli asfalt, je samo še “letelo” navzdol.

V teh (meni) nepoznanih koncih smo napraskali 55 km in dobrih 2000 višincev, vmes pa že pogledovali proti drugim grebenom na nasprotni strani doline, tako da se najverjetneje še kdaj oglasimo. 😊