Trans Karavanke, III. del

Trans Karavanke III

Ni tajalo dolgo po zadnji furi od Tržiča do Planine pod Golico in spustom proti Jesenicam, ko sva bila spet na startu – na Jesenicah. Tokratni plan – zaključiti to turnokolesarsko pot.

Parkirava pri športni dvorani, se opremiva in kaj hitro v breg.

Proti Planini pod Golico.

Sicer sva vmes pomislila, da bi “krajšala” kar direktno do Plavškega rovta, pa sva se vseeno povzpela do odcepa, kjer sva traso zapustila zadnjič. Pot je večinoma lepo označena z modrimi tablicami. V tem letnem času pa poleg prijetnejših temperatur, turo naredijo lepo tudi cvetoče narcise.

Izjemno lepo speljana trasa.
Lep, sončen dan.

No, ko pa enkrat dosežeš travnike polnih narcis – potem se pa čas ustavi. Človek lahko res samo občuduje te zelene travnike odeto v belo odejo svetlih cvetlic. Pa še manj gneče je, kot na višje ležeče Golici. 😉

Zeleno beli travnik.
Ključavnice.
Slovenski planinski muzej

Ko se planina konča, sva se po hitri makadamski poti spustila nad predorom Karavanke v Dovje, od tam pa do Slovenskega planinskega muzeja, kjer sva od prijazne receptorke dobila prvi žig v knjižico. Preveriva, kje je naslednja točka – Kranjska Gora. Sicer se asfalta običajno izogibava, a trasa je tu speljana po kolesarski poti, ki teče po stari železniški progi.

V Kranjski Gori vse prazno, v centru v bike shopu povprašava, kje bi mogoče lahko dobila žig. Nihče ne ve, da obstaja žig, še manj, da obstaja pot Trans Karavanke – verjetno zato, ker je od odprtja poti manj kot eno leto. Poizkusiva srečo še v lokalnem turistično informativnem centru. Pa sva obstala pred zaprtimi vrati. ☹️ Nekako se sprijazniva, da tudi tukaj žiga ne bo. Sva pa precej lažje prišla do piva, sicer po kranjskogorski ceni, a sva ga zaslužila. Je bila pa to tudi zadnja možnost za hmeljevo hidracijo vse do povratka nazaj v dolino.

Po kolesarski stezi.
Tromeja

Po pavzi pa dalje – proti Tromeji. Sledila je kolesarska steza do Rateč, nato pa lep makadam navzgor. Že ob začetku vzpona, so se prikazali enkratni razgledi na zasnežene vršace Julijskih alp, ki so se bohotile na nasprotni strani doline.

Mimo (še praznih) pašnikov.
Senčni deli.
Greben Mojstrovk v ozadju.

Višje ko sva bila, lepši razgledi so se odpirali. Je zato kar trajalo, da sva ob vseh ustavljanjih povzpela do vrha, na Peč (Tromeja), ki se dviga 1508 m nad dolinami Slovenija, Avstrije in Italije. Na vrhu vse zaprto – a sončno in brez vetra. Sledilo je malo poležavanja in prevejanja zemljevida, če je kakšna možnost prečenja grebena do Korenskega sedla, zadnje točke poti. Bi bila možnost, pa je pot nekaj na naši, nekaj na avstrijski strani, pa nisva hotela tvegati glede na zaprte meje. Bo že kdaj drugič možnost za raziskovanje.

Počasi navzgor.
Enkratni razgledi.
Peč (Tromeja)

Sledil je spust in kratek vzpon do Korenskega sedla. Žiga tu nisva dobila, nikjer žive duše, meja zaprta – nekako neponovljiv dogodek. Tu se pot Trans Karavanke zaključi.

Navzdol s pogledom na Škrlatico.
Še zadnji metri do konca poti Trans Karavanke.
Za spomin.
V dolino?

Asfaltni spust v dolino nama ni dišal, pa sva prečila proti vzhodu in vmes preverjala možnosti spusta. Nekako pribrcava do začetka traila Robe Twist, pa se zaradi nepoznavanja in razmočenega terena odločiva, da se vzpneva še naprej po bicikl trasi z oznakami Železnica vse tja do 1600 mnv, preden se spustiva v dolino. Noge nama niso bile najbolj hvaležne za to odločitev. 🤣 So pa tu razgledi prav nesramno enkratni. Ko se smreke razmaknejo, se kolo kar samo ustavi in le s težavo opazuješ daljno okolico brez spuščene čeljusti.

Razor, Prisojnik (pa še kaj, da ne bo pomote).
Kranjska Gora v vencu gora.
😍
Razpotje.

Od znaka Železnica – STOP je sledil le še spust po razritem kolovozu do Srednjega vrha, od tam pa povratek po asfaltu tja do Jesenic.

Začetek spusta je še speglan.
Se že drobi.
Voda!
Še zadnji razgled. Je bil pa najlepši!

Tokrat sva nabrcala slabih 94 km in drobiž manj kot 2400 višincev.

Za celotno pot Trans Karavanke sva potrebovala, tri fure, 206 km in malenkost več kot 6000 višincev.

Od trinastih žigov nisva dobila kar treh – Planina pod Golico, Kranjska Gora in Korensko sedlo.

Pa vseeno je bilo tole enkratno doživetje, prekrasna narava in prijazni ljudje.

 

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*