Trans Karavanke, III. del

Trans Karavanke III

Ni tajalo dolgo po zadnji furi od Tržiča do Planine pod Golico in spustom proti Jesenicam, ko sva bila spet na startu – na Jesenicah. Tokratni plan – zaključiti to turnokolesarsko pot.

Parkirava pri športni dvorani, se opremiva in kaj hitro v breg.

Sicer sva vmes pomislila, da bi “krajšala” kar direktno do Plavškega rovta, pa sva se vseeno povzpela do odcepa, kjer sva traso zapustila zadnjič. Pot je večinoma lepo označena z modrimi tablicami. V tem letnem času pa poleg prijetnejših temperatur, turo naredijo lepo tudi cvetoče narcise.

No, ko pa enkrat dosežeš travnike polnih narcis – potem se pa čas ustavi. Človek lahko res samo občuduje te zelene travnike odeto v belo odejo svetlih cvetlic. Pa še manj gneče je, kot na višje ležeče Golici. 😉

Slovenski planinski muzej

Ko se planina konča, sva se po hitri makadamski poti spustila nad predorom Karavanke v Dovje, od tam pa do Slovenskega planinskega muzeja, kjer sva od prijazne receptorke dobila prvi žig v knjižico. Preveriva, kje je naslednja točka – Kranjska Gora. Sicer se asfalta običajno izogibava, a trasa je tu speljana po kolesarski poti, ki teče po stari železniški progi.

V Kranjski Gori vse prazno, v centru v bike shopu povprašava, kje bi mogoče lahko dobila žig. Nihče ne ve, da obstaja žig, še manj, da obstaja pot Trans Karavanke – verjetno zato, ker je od odprtja poti manj kot eno leto. Poizkusiva srečo še v lokalnem turistično informativnem centru. Pa sva obstala pred zaprtimi vrati. ☹️ Nekako se sprijazniva, da tudi tukaj žiga ne bo. Sva pa precej lažje prišla do piva, sicer po kranjskogorski ceni, a sva ga zaslužila. Je bila pa to tudi zadnja možnost za hmeljevo hidracijo vse do povratka nazaj v dolino.

Tromeja

Po pavzi pa dalje – proti Tromeji. Sledila je kolesarska steza do Rateč, nato pa lep makadam navzgor. Že ob začetku vzpona, so se prikazali enkratni razgledi na zasnežene vršace Julijskih alp, ki so se bohotile na nasprotni strani doline.

Višje ko sva bila, lepši razgledi so se odpirali. Je zato kar trajalo, da sva ob vseh ustavljanjih povzpela do vrha, na Peč (Tromeja), ki se dviga 1508 m nad dolinami Slovenija, Avstrije in Italije. Na vrhu vse zaprto – a sončno in brez vetra. Sledilo je malo poležavanja in prevejanja zemljevida, če je kakšna možnost prečenja grebena do Korenskega sedla, zadnje točke poti. Bi bila možnost, pa je pot nekaj na naši, nekaj na avstrijski strani, pa nisva hotela tvegati glede na zaprte meje. Bo že kdaj drugič možnost za raziskovanje.

Sledil je spust in kratek vzpon do Korenskega sedla. Žiga tu nisva dobila, nikjer žive duše, meja zaprta – nekako neponovljiv dogodek. Tu se pot Trans Karavanke zaključi.

Še zadnji metri do konca poti Trans Karavanke.

V dolino?

Asfaltni spust v dolino nama ni dišal, pa sva prečila proti vzhodu in vmes preverjala možnosti spusta. Nekako pribrcava do začetka traila Robe Twist, pa se zaradi nepoznavanja in razmočenega terena odločiva, da se vzpneva še naprej po bicikl trasi z oznakami Železnica vse tja do 1600 mnv, preden se spustiva v dolino. Noge nama niso bile najbolj hvaležne za to odločitev. 🤣 So pa tu razgledi prav nesramno enkratni. Ko se smreke razmaknejo, se kolo kar samo ustavi in le s težavo opazuješ daljno okolico brez spuščene čeljusti.