V objemu vršacev

Sicer bi moral v tem trenutku predelovati snov za večerni test, a je tako kot v srednji šoli – vse drugo mi diši, kadar bi se moral učiti. 🤣

Tole spodnjo smo odpeljali dober teden nazaj v prekrasnem vremenu in še bolj idiličnem prometu. Cel dan, vsaj kar smo ga prebili na asfaltni cesti iz/na Vršič, smo srečali manj kot 20 plehnatih vozil. Še en plus korona časa …

Vršič

Tudi tokrat nismo bili prezgodnji – okrog osmih smo pili še kofe v Kapljici, gostilni na našem izhodišču. Sledil je asfaltni del vijuganja tja do Tonkine koče, kjer smo zavili na staro pot – in kako je krasno položno speljana – fenomenalno, pa še precej več razgledov ponuja, kot tista asfaltna, ki se vije naprej mimo Erjavčeve koče. Smo bili kar počasni, ker je bil fotošuting za vsakim vogalom. 🙂

Malo pod vrhom si najdemo zavetje pred vetrom, vase vržemo nekaj sladkega za hitro energijo, potem pa navzdol na drugo stran prelaza. Stara cesta z vrha na drugo stran je sicer “očiščena” večjih vej, a vozna več ali manj ni. Ni pa dovoljena, zato smo bicikle vlekli za ušesa. Še za kakšno fotko sem ju komaj pripravil, da se usedeta na njih. 🙂 In tako je šlo vse do afaltne ceste, ki vije do Koče pri izviru Soče.

Zapotoški slapovi

Pri koči vsak enega zelenga (no ja, eden je bil rdeč), potem pa dalje. Prvotni plan smo malce priredili in skrajšali – ko smo preračunavali vse dodatne višince, ki bi na še čakali, smo bili sklepčni. Dodaten vzpon v bližini pustimo za drugič, za samostojni izlet. Smo pa potem potegnili v Zadnjo Trento na ogled Zapotoških slapov.

Kolesa so spet hitro romala v kritje nekam med grmovje, mi pa smo se potem peš potikali in zgubljali po in nad grapami in iskali slapove in različne poglede nanje. Lep, miren kotiček.

Do zadnjega slapu je nekaj malega lažjega poplezavanja po gladkih, mokrih skalah – a se splača. Pogled na zadnji dvojni slap je res lep.

Sledil je povratek nazaj do koče, kjer smo se sedaj dodatno okrepčali. Na mizi pa so se znašli ričet, klobasa in štruklji – in vse je bilo odlično! Oskrbnica nam je dovolila, da kolesa pospravimo v ograjen prostor za kočo, tako da smo se lahko mirne vesti povzpeli še do samega izvira Soče.

Po vsem lepem pa še nekaj ne tako lepega … Vzpon nazaj na Vršič. Saj ni tako hudo, samo vleče pa se. Pa še table s številko serpentin včasih “ubijejo” voljo, ko preračunavaš, koliko jih je še do vrha. 😂

Zaključek

Nekako smo pribrcali do vrha, od tam pa samo še uživancija – najprej po stari do Tonkine koče, potem do tretje serpentine, za zaključek pa še spust v Krnico po zadnji razgled tega dne.

Nabralo se je 56 km in malenkost manj kot 2200 višincev.

Ker pa je ta del tako kičast, sem naredil tudi ogrooooomno fotk, pa jih nisem vseh tlačil v zapis, zato kakšna fotka, dve več v GALERIJI.