V objemu vršacev

Sicer bi moral v tem trenutku predelovati snov za večerni test, a je tako kot v srednji šoli – vse drugo mi diši, kadar bi se moral učiti. 🤣

Tole spodnjo smo odpeljali dober teden nazaj v prekrasnem vremenu in še bolj idiličnem prometu. Cel dan, vsaj kar smo ga prebili na asfaltni cesti iz/na Vršič, smo srečali manj kot 20 plehnatih vozil. Še en plus korona časa …

Vršič

Tudi tokrat nismo bili prezgodnji – okrog osmih smo pili še kofe v Kapljici, gostilni na našem izhodišču. Sledil je asfaltni del vijuganja tja do Tonkine koče, kjer smo zavili na staro pot – in kako je krasno položno speljana – fenomenalno, pa še precej več razgledov ponuja, kot tista asfaltna, ki se vije naprej mimo Erjavčeve koče. Smo bili kar počasni, ker je bil fotošuting za vsakim vogalom. 🙂

Asfaltu v začetku ne uideš.
Stara, lepša, manj obljudena 😍
Zelena travca, kot na golf igrišču.
Včasih so gradili za vse večne čase.
Majčkeno pod vrhom – ovčke z razgledom na Malo Mojstrovko.
Razgled na eno mogočnejših gora tod okoli – Prisojnik.
Ajdovska deklica nas nemo opazuje.

Malo pod vrhom si najdemo zavetje pred vetrom, vase vržemo nekaj sladkega za hitro energijo, potem pa navzdol na drugo stran prelaza. Stara cesta z vrha na drugo stran je sicer “očiščena” večjih vej, a vozna več ali manj ni. Ni pa dovoljena, zato smo bicikle vlekli za ušesa. Še za kakšno fotko sem ju komaj pripravil, da se usedeta na njih. 🙂 In tako je šlo vse do afaltne ceste, ki vije do Koče pri izviru Soče.

Zavetrje.
Tudi na to stran je (vsaj na začetku) stara cesta lep razglednik.
Proti Trenti.
😍
Če tole speljem, ostanem suh 😉
Zapotoški slapovi

Pri koči vsak enega zelenga (no ja, eden je bil rdeč), potem pa dalje. Prvotni plan smo malce priredili in skrajšali – ko smo preračunavali vse dodatne višince, ki bi na še čakali, smo bili sklepčni. Dodaten vzpon v bližini pustimo za drugič, za samostojni izlet. Smo pa potem potegnili v Zadnjo Trento na ogled Zapotoških slapov.

Brez besed 😍
Guranje.

Kolesa so spet hitro romala v kritje nekam med grmovje, mi pa smo se potem peš potikali in zgubljali po in nad grapami in iskali slapove in različne poglede nanje. Lep, miren kotiček.

Proti slapovom.
Hop čez skalce – smo ostali suhi.
Ta barva prvega tolmunčka!

Do zadnjega slapu je nekaj malega lažjega poplezavanja po gladkih, mokrih skalah – a se splača. Pogled na zadnji dvojni slap je res lep.

Zadnji slap – spodnji del.
Zgornji del.
Idilična dolina.

Sledil je povratek nazaj do koče, kjer smo se sedaj dodatno okrepčali. Na mizi pa so se znašli ričet, klobasa in štruklji – in vse je bilo odlično! Oskrbnica nam je dovolila, da kolesa pospravimo v ograjen prostor za kočo, tako da smo se lahko mirne vesti povzpeli še do samega izvira Soče.

Pogled iz grape izvira.
Soča.

Po vsem lepem pa še nekaj ne tako lepega … Vzpon nazaj na Vršič. Saj ni tako hudo, samo vleče pa se. Pa še table s številko serpentin včasih “ubijejo” voljo, ko preračunavaš, koliko jih je še do vrha. 😂

Kugy in njegov Jalovec.
Klepetulji.
Drugič pa z lučko še skozi ta tunel.
Zaključek

Nekako smo pribrcali do vrha, od tam pa samo še uživancija – najprej po stari do Tonkine koče, potem do tretje serpentine, za zaključek pa še spust v Krnico po zadnji razgled tega dne.

Razgled.
Skoraj na vrhu.
Stara pot proti Tonkini koči.
Razgled v Krnici 😍

Nabralo se je 56 km in malenkost manj kot 2200 višincev.

Ker pa je ta del tako kičast, sem naredil tudi ogrooooomno fotk, pa jih nisem vseh tlačil v zapis, zato kakšna fotka, dve več v GALERIJI.

© 2020, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*