Rjavina in Vrbanove špice

Odhod od doma, kot običajno za zadnjih nekaj izletov, sredi noči… Ko sva se peljala proti izhodišču, so nekateri šele pričenjali z nočnim življenjem – no ja, midva sva imela za sabo že kako urco spanca in sva bila oba zaspano pripravljena na nov podvig 🙂 Seveda najprej zgrešiva odcep za dolino Kot, kmalu najdeva in parkirava tam kjer je bilo že kar nekaj avtomobilov… Trda tema, z lučko nekako najdeva smerno tablo in nekaj markacij,… Potem pa sva samo še hodila in vsake toliko časa odrla kakšno “pametno”, kot običajno. Ravno ob svitanju sva prišla malo bolj na odprto – ker če bi take barve moral opazovati in fotkati skozi grmovje ali drevje, bi se mi zelo, zelo milo storilo.

Sva potem kar naprej sopihala v breg, a po občutku sem bolj gledal nazaj, kot na pot – da ja ne bi nič zamudil 🙂 Ravno pri debelem kamnu naju ujamejo prvi sončni žarki – prva pavza in občudovanje pogleda nazaj proti dolini Kot.

Verjetno je bilo kar nekaj časa takole pisano – a se mi je zdelo, da se je sonce v trenutku skrilo nazaj za oblake… Kar tudi ni slabo, nama vsaj ni bilo še bolj vroče kot sicer. 😀

Na poti sva bila skoraj sama – pogled na greben našega najvišjega pa je kazal nasprotno – težko si bil kakšen meter sam… No ja, tudi midva sva se gužvala tam gori pred kratkim, Triglav je pač ena markantna točka pohodnikov.

Po dooooolgem času končno prideva do plezalnega dela – že od nekdaj raje hodim ob zajlah in klinih, kot drobim korake… a je tega slednjega na tej poti precej več kot “plezanja”.

Pa je bilo tudi tega dela kar (pre)hitro konec in že sva bila na grebenu, od koder se je že videl vrh, ki pa ni bil več daleč.

Vmes sem že malo pozabil, da se ob obisku Rjavine vsi slikajo ob naravnem oknu in sva ga dočakala tudi midva 🙂

In potem – vrh. Kaj pa vem, nekako po otročje sem vesel vsakega osvojenga vrha – sploh takega na katerem še nisem stal – in tukaj ni bilo nič drugače 😀

Na vrhu nobenega,… super. Zadnje čase me vsi sprašujejo kje sem bil na dopustu, ko imam tako super porjavelo kožo, a ko dvignem rokav, si vsak misli, da verjetno delam v gradbeništvu. Hvatam nekaj časa brovn boju še tam kjer kožo običajno pokriva majica, pa sem hitro uvidel, da nimam teden dni dopusta, da bi izenačil nianse povsod… 🙂 Po dolgi pavzi, sendviču, frutabeli in nekaj fotkah pa naprej po grebenu tja do Doma Valentina Staniča.

Pot po grebenu je zanimiva in razgledna, pa sem enkrat Anžeta pošiljal naprej pred mano, pa drugič spet izrazil željo, da me spusti naprej,… Me je imel verjetno že poln k…. (vstavi po želji), pa vseeno ni rekel nič 🙂

Pa sva bila pri koči… Hitro po dva radlerja, temperatura pa je bila ravno takšna, da nisva vedela ali naj bova v senci ali na soncu… pa sva potem sedela nekako pol/pol 🙂 Radler pa je itak prehitro spolzel po grlu in je bilo treba naprej.

Tu nekje kmalu po zelenem sem bil naenkrat na enem čudnem špičastem, ozkem grebenu in kamorkoli sem pogledal mi ni bilo povsem jasno, kako naj plezam, se plazim dalje… Je bilo po krajšem ogledovanju jasno, da sem sfalil pot – pa tako pridno sem gledal markacije 🙂

Sva bila že na poti Lojzeta Rekarja – sem prebral kasneje na hribi.net. Zanimiva pot, gori, doli, naokoli…

Pa sva osvojila tudi Spodnjo Vrbanovo špico – zadnji vrh tokrat, a čakal naju je še sestop v dolino, zato zopet pavza in opazovanje vsega okrog… Meglice pa niso čisto vedele kaj bi… So prihajale in odhajale a na srečo niso ostajale 🙂

Od tam naprej pa je sledil najbolj “smotan” del poti. Trava, razmočena zemlja in strmina – fajn recept za zdrs – no, ampak ob pazljivosti je vse OK, a nama je vseeno odleglo, ko sva prišla nazaj na razcep Rjavina <–> Spodnja Vrbanova Špica 🙂

Pri debelem kamnu sva opazovala helikoptersko reševanje in bila navdušena nad pilotom – se je zdelo, da z eliso že po steni drgne, tako blizu je lebdel. Kot sva izvedela kasneje, se je reševanje za enega tragično končalo 🙁

Na zaključek me je Anže vlekel nekam bogu iza nogu – še peš sem moral do tja… Naslednjič grem na radler in kofe samo tja, kjer se do vrat z avtom pripeljem 🙂

Malo več fotk pa v GALERIJI