Skoraj pol leta jamarske abstinence – nekaj, kar se ni zgodilo nikoli od začetka mojih jamarskih udejstvovanj, pa je od tega že zeloooo dolgo. Priznam, za to jamo nisem vedel (kot za ostalih cca 11000 ne :)) do objave Sandra na FB – ogled filmčka, nekaj fotk na netu in že sem bil odločen za obisk… Treba je bilo samo dobiti še koga iz ferajna za pomoč pri fotografiranju, kar tudi ni najlažje 😀 Tomaž in Peter sta bila za, nedelja pa dan odhoda.
Čeprav GPS ni pokazal točne lokacije vhoda, smo ga v bližini vendarle našli in se spustili v temo. V vhodnem delu srečamo ljubitelje podzemlja iz severne sosede naše državice, malo poklepetamo in se odpravimo vsak po svoje. Že spust po podornem stožcu v rov in ogledovanje vzbudi tisti fajn občutek ponovno biti v jami, sploh v taki, bogati s kapniškim okrasjem – si ogledujem vsak meter in že razmišljam kako bomo osvetljevali… Ja, kriza, ker ne znam več razmišljati brez da bi imel v glavi fleš in fotoaparat, a tak pač sem 🙂 Jama ni dolga, zato konec prvega kraku dosežemo zelo hitro, malenkost pavze, potem pa akcija.
Naslednja fotka nas je še najbolj “namučila” – velika dvorana, na vsaki mi je kaj falilo, pretemno tam, drugič drugje, presvetlo, premalo viden jamar,… sedaj ko jih gledam na računalniku pa vsako dojemam kot svojo, vsaka s svojim čarom in svojimi pomanjkljivostmi, bolj kot razmišljam, bolj se nagibam k ideji, da perfektnosti skoraj ni… vsaka fotografija je unikat.
Ure nismo imeli, za tisto na fotoaparatu pa nisem bil prepričan, če je prava, naš vojak pa je moral biti do določene ure v vojašnici, zato smo se odločili, da drugi krak jame pustimo za drugič in se povzpeli proti zadnjim sončnim žarkom tistega dne.
Zaključek v Etni, kjer nas še niso razočarali, tokrat pa smo dobili odlične pizze v rekordnem času 🙂
Be First to Comment