Nad Soriško planino

Sobota zjutraj – vreme megleno. Hiter pogled na spletne kamere razkrijejo, da je na Soriški planini idila – sonce in kar nekaj novega snega. Z boljšo polovico naloživa smučke, za malega pa smučke in sanke – kaj pa veva, kaj bo želel početi ko bomo enkrat na smučišču. Malo pred Soriško planino, tistih zadnjh par ovinkov, kot ponavadi ponudi tisti fantastičen pogled na snežene smreke, kupe snega ob cesti – res zimska idila. Mali že takoj protestira glede smučk, da on se bo sankal… pa sta šla do sankaške, jaz pa en hiter krog čez Slatnik. Na koncu smučišča zavijem v grapico, kjer hodimo običajno – o muke ježeve, sem bil prvi tam skozi. Očitno so vsi ostali pametneje potegnili do vrha Lajnarja in potem na sedlo – no ja, tudi matranje spada pod ta “šport” 🙂

Ker je bil to danes moj srečni dan, sem z nahrbtnikom itaq otresel ves sneg iz skoraj vsake veje in si ga natresel za vrat… Čudno, čudno,… Spredaj vroče, da je dol teklo, zadaj pa je skozi nekaj mrazilo – sem se že spraševal, če nisem mogoče kaj bolan, a se je vse končalo ko sem prišel iz gozdička, potem je bilo samo še vroče 😀

O tu naprej je bila narejena že tudi smučarska špura, tako da je bilo vse lažje.

Na vrhu Slatnika je pihalo, tako da sem naredil samo fotko, dve… Potem pa naprej proti stari vojašnici.

Spust na sedlo, tam pa spet razgled, okoli mene pa so bili vsi kuclji zasedeni – na vsakem je bil vsaj en osebek 🙂

Vzpnem se na kucelj nad vojašnico (ne vem imena in nisem prepričan, če ga sploh ima).

Iz sedelca pa spet čudovit razgled na vse strani, malo čaja, fotkanja in še malo čaja… potem pa pospravim fotoaparat in se spustim nazaj proti smučišču, kjer sem bil že na vrsti za ene par spustov s sankami (in vlačenjem nazaj v hrib seveda :)).

GALERIJA

© 2016, Simon. All rights reserved.