Kalški greben – in še kaj …

Dušan da idejo, da se greva potikat tja okrog Krvavca – seveda sem za. Sploh, ker se smučarsko tam sploh še nisem udejstvoval. 😳 Parking na planini Jezerca z ugodno ceno celodnevnega parkinga. Nataknem rentane smučke (saj sem zadnjič napisal, da sem stare smučke preklel, ane?) in jo smukneva navzgor. Ob štartu nekaj skal že kuka na plan, a vseeno brez težav še drsava navzgor.

Prečiva po vzhodni strani Zvoha tja do planine Koren. Večino časa sicer s smučmi na nogah, nekaj časa pa sva jih vseeno “šparala” na nahrbtnikih. Je bilo lažje. 🙂

S smučmi na nahrbtniku je šlo tu lažje.
Planina Koren – in spet na smučke.

Po špurah navzgor na vrh doline, tam pa malo dileme, da sva verjetno zgrešila … Gledava, kje se bova spustila nazaj navzdol na špuro, ki naj bi se vila proti Vrhu Korena, pa … sva k sreči pogledala še na navigacijo na telefonu in uvidela zmoto – sva že bila na pravi špuri. 😂 Kompotelo sva nekako zamenjala z Vrh Korena – jaz nič kriv, sem bil prvič v teh koncih. 🧐

Vrh Korena
Lepo, kičasto vreme.
Tja dol? Preden sva uvidela zmoto … 😉
Vrh Korena. Palic več kot obiskovalcev.

Prva resna pavza – Dušan nama je ne privošči, dokler nisva vsaj na enem vrhov. Pa še takrat pijem bolj počasi, čokoladico pa bolj grizljam, da dlje traja – ko jo zmanjka, je treba takoj naprej! 🤣

Kalški greben

Z Vrh Korena vijugava navzdol do sedla, iščoč kaj frišnega snega za podpisovanje – in ga tudi najdeva. 😍 Na sedlu pa kože nazaj na smuči in spet navzgor. Ob takih razgledih na vse strani – brez težav. Se nama je zdelo, da sva bila čisto prehitro na najvišjem vrhu grebena. Tam je bila že zbrana pisana druščina smukačev (pa verjetno tudi kakšen pešec).

Razgled do doline.
Skoraj na vrhu.

Na vrhu brezvetrje – idealno za uživanje. Privoščiva si še vsak svoj košček torte, ki sem ju nekako prinesel navzgor v dokaj “pravilni” obliki. Okusna sta pa bila, to pa!

Proti razgledniku.
Nazaj.

Z velikimi očmi sem opazoval nemalo smučarjev, ki so tisti dan vijugali po strehi Grintovca – tudi jaz bom smučal tam. Ko bom velik!

Spust

Navzdol pa spet iskanje “nepopisanega” snega in vriskanje ob vijuganju po mehki podlagi. Nepopisno!

Vijuganje.
Še kar vijuganje.

Na Dolgih njivah spet cucke na smučke in navzgor, nazaj proti Vrhu Korena.

Prečka.
Sedelce.
Špura.
Pod vrhom.

Vrh Korena nič novega. Odvijugava v dolino, kamor sva gor grede pogledovala in se vzpneva še na Košutno – sem takrat naivno mislil da zadnji vrh dneva.

Cucki gor (spet).
Košutna s štajersko druščino.
Pogled nazaj na prehojeno pot – Dušan pa se že spušča proti planini Koren.

Smučke so na planini romale spet na nahrbtnik in via izhodišče. Pa sva med potjo opazila špure tam nekje nad nama, ki so vodile navzgor v dolino, ki se je vila proti grebenu … Pa sva zavila še tja. Sicer sva se kar nekaj časa prebijala navzgor po trdi plazovini, naposled pa le prišla do trde špure. Na količkaj ravnem delu natakneva srenače, brez njih ni šlo.

Spet peš!
Tja gor nekam.
Na trdi podlagi.

Ko doseževa greben, ujameva še toplo sonce. Sedežnica pa je pripeljala navzgor še zadnje smučarje, preden so jo zaustavili za tisti dan.

Zadnji smučarji.

Tokrat pa je res sledil samo še spust. Ravno nad parkingom sem s smučko pojahal še eno fino skrito skalo in si za zaključek naredil še dodaten strošek. 😳 Ampak smučke so se tako dobro obnesle, da sem šel takoj v naslednjih dneh v pogon za najcenejšimi. Za znamko in model sem bil tako ali tako že odločen.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI

18 km in 1500 m vzpona.

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*