Kela – drugič

Končno po mesecu dogovarjanj smo se uspeli nabrati trije za ponoven obisk jame Kela. V soboto, 13.10. smo prevozili tistih 50 km do izhodišča, tam pa… dež. Čakamo v avtu in gledamo kaplje. Še 15 minut počakamo, potem pa vidimo kako in kaj. Po 15 minutah še 15… in še enkrat 15… no, ker ni prenehalo deževati smo se odpravili proti domu. V tiste pol ure peš dostopa bi nas namreč fino namočilo, kar pa si nihče ne želi pri tej mrzli jami.

Naslednji dan poizkusimo znova… se pripeljemo na Soriško planino, ko sem po besedah Uroša – utihnil in prebledel… jah, spomnil sem se, da sem vse vzel – fleše, baterije, prožilce,… pozabil pa sem – fotoaparat! Hitro pokličem bojšo polovico, če bi bila tako prijazna in mi do pol poti pripeljala pozabljeno. Brez fotlca namreč ne grem! 🙂 Smo se “srečali” v Selcah, kjer sem samo vzel fotoaparat, prezrl očitajoč pogled in že smo šibali nazaj na Soriško ter naprej do parkinga in proti jami.

After a month of persuasion and time reconciliation, finally there was 3 of us for another visit to Kela cave. On Saturday, 13. October we have driven 50 km to parking near starting point and there… rain… Waiting in the car and looking all those raindrops. Waiting for another 15 minutes if it would stop raining. After first 15 minutes… another 15 minutes… and again, well it didn’t stop raining so we went back home. Half an hour walk to the entrance in that rain would make us nicely wet, which nobody wants before entering this cold cave.

Next day, another attempt… we drive up to Soriška planina, when I, described by colleague caver, became silent and turned pale… yep, I remembered that I took everything flash guns, batteries, wireless triggers… but I have forgotten – camera! I called my better half (mother of my child :)) and asked if she could grab my camera and drove half way towards us. I am not getting anywhere without my camera! After half an hour we met, I grabbed my camera, overlooked reproaching look and we were on our way back to the cave.

Pred vhodom

Vhodno brezno

Privežemo štrik in šibnemo iz meglenega poldneva v jamo. Meander, ožinica, brezno, naslednje brezno… in smo bili že skoraj na dnu. V predzadnji dvoranici je voda že kar lepo tekla preko roba in izginjala v grušču po našimi nogami.¸

We tied the rope and disappear from fogy midday into the cave. Meander, abyss, next abyss… and we were almost on the bottom. In a chamber before last water was running over the edge and disappearing in rubble below our feet.

Skoraj na dnu

Naredimo novo sidrišče, podaljšamo štrik (hja, za celih 10 metrov :)) in se spustimo naprej… bemtiš, vrv še vedno prekratka ampak z Urošem nekako priplezava do trenutnega dna.

We created another anchor, fastened another rope on the end (whole 10 meters :)) and descended further… rope is still too short but we managed to climb down to current bottom.

Vrvi ni bilo dovolj

Pri razpokici, ki smo jo opazili že ob zadnjem obisku Uroš malo pokoplje, premakne nekaj skal in izgine… Z Nacetom narediva nekaj fotk, ko se Uroš vrne in poroča, da smo jamo poglobili za cca. 20 metrov, brez kakšne večje možnosti nadaljevanja. Super… vsak meter šteje 🙂 in pričnemo z vzpenjanjem.

At crack that we spotted on last visit, we dug a little, moved some rocks and Uroš disappears… We make couple of photos with other colleague, when Uroš returns and reports that we have deepened the cave for approximately 20 meters. Great… every meter counts 🙂 and we started to ascend.

Prehod v spodnji del
Nace na vrvi

Po breznih je ravno prav kapljalo in curljalo, da smo bili fino premočeni in naša telesa so pridno proizvajala meglo, ki se je samo nabirala in nabirala, tako da na koncu nismo videli niti 3 metre naprej, dokler nismo prišli spet v meander, kjer je prepih naredil svoje in smo se spet videli 🙂

There was just enough dripping and trickling, that we were nicely soaked and our bodies were fast producing a “fog”, which was just accumulating, so that after some time, we couldn’t see even 3 meters further, until we reached meander again, where draught did its job and we could see each other again 🙂

Pogled navzdol
Črna luknja
Na vrvi

V meandru pregledamo še dva brezna, za katera ugotovimo, da sta povezana. Razpoko iz katere močno piha bo potrebno malček “preurediti”, prav tako bo potrebno bolj natančno pogledati meander na drugi strani brezna – dela je še dovolj 🙂

In meander we took a look at another two pits to figure out they were connected. Crack from which current of air was quite strong needs some “re-modeling”, so we would fit through and we need to explore more thoroughly meander on the other side of pit.

Prehod v meander

Zaključek pa kar v Škofji Loki – neka nova gostilnica v Železnikih, ki smo jo hoteli preizkusiti, je v nedeljo žal odprta samo do osme ure zvečer.

Več slikic pa v GALERIJI

More photos in GALLERY

© 2012, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

7 komentarjev

  1. 19 oktobra, 2012
    Reply

    Lepe fotke, sploh če pomislim koliko “dela in sitnosti” je bilo okrog fotoaparata. Ha ha …

  2. 19 oktobra, 2012
    Reply

    Kljub vsemu mi ni žal, da sem skakala okrog in iskala fotoaparat, ter ga nato dostavila v Selca. Lepe fotke. 😀 Vseeno pa resno razmisli o check listi… Ker če me spomin ne vara, si 1x skorap pozabil ta-prav objektiv. 😉

    • Simon
      19 oktobra, 2012
      Reply

      Eh, to je pa že tolk časa nazaj, da ni omembe vredno 😀

  3. Roman
    20 oktobra, 2012
    Reply

    Simon, lepo fotke, spet za kakšno poslat kam.

    Le kaj bi bil bil tvoj blog brez fotk. Boljši polovici pa boš uslugo sigurno kdaj vrnil, ženske večkrat kaj pozabijo…

    Lp
    Roman

    • Simon
      5 novembra, 2012
      Reply

      No, vidim da je že odgovorila 🙂 Bom čakal priliko, da vrnem uslugo 😀

  4. 22 oktobra, 2012
    Reply

    Roman, ne rečem, da kdaj česa ne pozabim, samo VEČKRAT pa res ne! 😆

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*