V Posočje
Letos že četrtič z biciklom v tem koncu in že drugič na taisti vrh. Prvič konec marca, sva verjetno pol poti gurala po snegu, tokrat smo upali da snega le ne bo. 🙂
Video takratnega furanja/guranja …
Jutro je bilo precej frišno, tam okrog 6°C je bilo, zato smo na izhodišču pred Žago nase navlekli vse kar smo imeli s sabo. Jaz bi še kaj nataknil na okončine, če bi le imel še kaj s sabo … No, tja do starega mejnega prehoda Učja smo se vsi odtajali, potem pa dalje v pogovornem tempu.
Makadamska pot lepo polagoma pridobiva višino, tako da je sam vzpon res lahek, sama podlaga pa lepo utrjena – vsaj tja do lovske koče. Od tam dalje je bolj šodrasta a vseeno lepo vozna.
Očitno je bil fruštek premajhen, zato pri lovski koči vase zmečeva del zaloge iz nahrbtnika in počakava še ostala dva sotrpina. Seveda tudi njima privoščiva da zmanjšata breme na svojih ramenih – da gre še lažje v klanec. 😀
Sedlo
Na sedlu “zmečemo” kljuseta čez žičnato ogrado (izven dosega živine), jih zložimo in zaklenemo. Potem pa peš do vrha – brez težav ob občudovanju razgledov vse okoli. Res so fantastični.
Do vrha je cca. pol urce zmerne hoje, pa tudi vročine ni bilo pretirane, tako da je kar šlo. 🙂
Na vrhu daljša pavza na toplem sončku, pa še pihalo ni, čeprav je bilo napovedano … Bi se verjetno še svaljkali gor okrog, če Pero ne bi že malo priganjal. Ne rečem, da se meni po glavi ni motal že PP (kot pravi Urban), Pizza in Pivo.
Aj, caj, draj smo pri biciklih, se napravimo in vruuum dolčez proti Žagi.
Nazaj do lovske baje kar po makadamu (čeprav se mi dozdeva, da bi tudi do tu lahko šlo po bolj zanimivih poteh – iščem …), potem pa desno navzdol.
Seveda že v štartu od same brzine in navdušenosti zgrešim pravo pot, tako da vmes popravljamo kurz, … Spust pa – uživaški do pssssssss – počene zračnice. Zamenjamo in šibamo dalje.
Čisto na dnu spet zgrešim, tako da zadnji del namesto furanja, nosimo bicikle po štengah navzdol … Drugič bo boljše 🙂
Še video tokratnega furanja:
Be First to Comment