Junijska popraznična sreda, ob 3:00 štartamo od doma. Malo pred peto zjutraj smo tako ob prvi svetlobi že korakali po planini Pecol. Tempo pogovorni z obilo postanki za fotkanje. Sploh ko se je pogorje Kanina na nasprotni strani doline pričelo odevati v barve jutranjega sonca.
Sem in tja
Vsi trije smo bili na tej poti prvič in smo celotno pot do strmih pobočij “uganjevali” kje naj bi se pot vila proti vrhu. No, nihče ni imel prav. 🙂 Lepo speljana pot, s čudovitimi razgledi, ko pa se pridružijo še mladi kozorogi, pa je doživetje že neprecenljivo.
Kozorogovo kraljestvo
Nad strmo skalno pregrado pa je bilo teh živahnih, igrivih in radovednih živali vedno več. Skoraj za vsakim robom nekje v daljavi so se zaslutili obrisi rogov, izpod katerih so nas spremljale tiste firbčne rjave očke.
Na robu pod vrhom se je v prvih jutranjih žarkih sončil cel trop teh pobalinov. Tam smo se seveda zadržali kar nekaj časa, tile namreč nimajo velikega strahu pred ljudmi in so se kar simpatično nastavljali objektivom. 🙂
Od tam še nekaj malega hoje, potem pa vrh – in razgled. In to kakšen! Sploh greben proti Montažu je tako impresiven. Seveda tudi silhueta Viša na drugi strani naredi veduto enkratno.
Proti izhodišču
Pa je bilo pavze na vrhu kaj hitro konec – je le treba še navzdol. Če smo za navzgor imeli celotno pot prijetno senco, smo bili pri sestopu skoraj skozi na soncu. Vroče – in to kljub sestopanju. Še dobro, da smo bili zgodnji – čeprav se mi ob jutranji/nočni budilki ni zdela tako dobra ideja. 🙂
Fajn so tile konci – še pridemo! Fotka ali dve več pa v GALERIJI.
© 2019, Simon. All rights reserved.
Uuuu, pismo, je bilo lepo že tam, ampak fotke pa… vzamejo dih. Prekrasne so!