Torek, dopust … le kako ga preživeti v zimskem dnevu? Na smučkah, kakopak. 🙂 Da pa sam ne bi kolovratil naokrog, pa povprašam še Dušana, če se pridruži. Ni ga bilo treba prepričevati.
Pričneva v Planini pod Golico, takoj na smučeh. Če je na začetku še hladilo, sva se s hitrim drsanjem v breg hitro ogrela.
Tokrat sva izbrala “špuro”, ki na široko obide Jeseniško planino in iz gozda pokuka precej višje.
Že tukaj so se med vrhovi dreves prikazovali posamezni vrhovi Julijcev, malo višje pa se razgled odpre še v drugo smer, proti Golici in Stolu. Res lep razgled!
Že ko sva se vozila proti izhodišču, sva na grebenih opazovala snežne zavese, ki jih je ustvarjal veter. K sreči je bilo vetrovno res samo pod vrhom Kleka, ampak tam je pa res vleklo. 🥶
Klek
Na hitro snameva pse in se oddrajsava v graben na avstrijsko stran. Takoj v štartu smotana, predirajoča se skorja, malo nižje pa tudi kakšen pas mehkega napihanca. V sredi grabna opaziva precej veliko napoko, pod katero na zdrs čakajo precejšnje količine snega. Nadaljevanje po grabnu zato opustiva in prečiva proti sedlu Rožca, s katerega potem nadaljujeva spust. Tu pa tisti pravi pršič!
Hruški vrh
Precej nižje spet vpreževa pse in jo mahneva po špuri navzgor proti Hruškem vrhu. Pa so snovalci špure vlekli preveč proti Dovški babi, zato jo vmes mahneva po frišnem pod strmino Hruškega vrha. Že koj, ko se svet postavi bolj pokonci sva naletela na frišno špuro, ki precej olajša pristop.
Na vrhu (kratka) pavza. Pa takoj spet nazaj na sever. Pričakovala sva pršiča do jajc … pa ni bilo ravno tako. Neka mešanica napihanega, skorjastega snega – a vseeno zadovoljivo smučljivega.
Kot vselej, je bilo spusta prehitro konec. Na smuči spet romajo kože in spet počasi navzgor.
Samo tja do sedla Rožca sva se povzpela. Pod sedlom sva vedela, da je še nedotaknjen, globok pršič, zato sva jo hitro ubrala nazaj navzdol.
Spust je bil kratek, uživancija nepopisna … a spet deja vu – nazaj navzgor proti sedlu.
Spet Klek
Noge so bile že utrujene, sonce pa vse niže, zato sva se povzpela do vrha Kleka za še zadnji spust proti izhodišču.
Spust do Jeseniške planine je bil boljši kot pričakovano. Močno sonce je že naredilo svoje in skorja ni bila tako moteča in zatikajoča.
Sonce je tu naredilo že precej škode količini snega, zato je vmes potrebno biti pazljiv na kopne dele.
Do izhodišča potem standard gozdni rodeo z vsemi mogočimi verzijami snega. A v gozdu ga je vseeno še dovolj.
Z vsemi gor-dol variantami sva nadrajsala skoraj 16 km in švoh 1800 višincev. Kot je že Dušan zapisal – dobro izkoriščen dopust zame in penzionističen dan zanj. 😆
Be First to Comment