Kraljica Rodica

Leta, leta nazaj smo že smučali po pobočjih Rodice. Letos je bila želja po ponovnem obisku – in se je uresničila. 😊 Štirje smo se v petek zjutraj nabasali v avto in se odpeljali do izhodišča nad Bohinjskim jezerom.

Pripeljali smo se na cca. 900 mnm, si oprtali nahrbtnike in smučke na ramena in zagrizli v breg. Vreme bolj bogo, vse sivo nad nami. Višje, ko smo imeli smuči že zapete na noge, pa sivo vse okrog nas – megla!

Vmes je bil v pomoč zemljevid na telefonu – smo rinili v neko (pre)hudi strmino, a smo se po orientaciji lepo “rešili” v sedlo pod Malo Rodico.

Megla je še kar vztrajala, čeprav je bilo napoved drugačna – pa kaj hočemo.

Pod vrhom pa končno vsaj obris sonca in malenkost modrega neba – upanje na lepo vreme je bilo spet precejšnje.

Vmes se je nebo spet zaprlo, pa malo odprlo … Vseeno bolje kot v večni megli. No, na vrhu je smučarka čakala že krepko čez uro, da se odpre. Je dočakala in odsmučala v dolino pod prekrasnim modrim nebom, ki so ga sem in tja krasili belo-sivi oblački.

Dol – prvič

Po doooolgi debati, smo se tudi mi opremili za spust.

Tja do sedla pod Malo Rodico sama uživancija, slik ni … Ne vem zakaj, a letos z Dušanom nekako nisva mogla nikoli zaključiti po planu. Takoj sva bila sklepčna, da tale del ponoviva. Tudi druga dva udeleženca sta bila (očitno) nad smuko tako navdušena, da se nista pustila preveč pregovarjati. 😁

Spust – drugič

Tokrat na se na vrhu nismo kaj dosti obirali in kaj kmalu smo ponovno risali po nepopisanih sneženih pobočjih. 😍

Take razmere se izkoristijo – in spet smo bili na poti navzgor. 😂

Spust – tretjič in zadnjič

Sledil je še spust, tokrat zadnji. Smo pa bili enotni, da je jutranja megla pripomogla, da se je sneg obdržal v smučljivi obliki za vse naše tri spuste.

Tudi dol grede je bilo snega enkrat konec, zato smo zadnjih 10 minut spet nosili smuči

23.4. smo nabrali švoh 15 kilometrov in dobirh 1500 metrov vzpona. Še bi!

© 2021, Simon. All rights reserved.