Pod Jalovec

Še dobro, da imamo maja meseca aprilsko vreme, da imam čas (in voljo), da na ekran zmečem še eno letošnjo turo, ki sva jo izpeljala aprila – ko je bilo vreme boljše. Takrat namreč ni deževalo, ampak je v višinah naletaval prvovrsten pršič!

Parkirava ob letalnici, tam pa takoj na smučke. Do pričetka doline Tamar se že kar nadrsaš. Razgledi proti Jalovcu pa – neobetavni. Oblaki, megla, … V gozdu od koče dalje je takoj bolje, ko ne vidiš sivih oblakov.

Proti ozebniku

Ob koncu gozda se že vidi strmina, ki se vije proti ozebniku, na strmini pa majhne pikice – predhodniki, ki se že od bohvekdaj vzpenjajo navzgor. Tako mali so, tako daleč. 😳

Pa so bile začuda “tiste pikice” potem hitro večje. Očitno je le izgledalo tako daleč. 😊 Vsake toliko s palicami “okušava” okolico smučine in se zadovoljno muzava – smuka bo!

Bližje ozebniku sva bila, bolj me je mikal! Še dobro, da mi je Dušan ušel iz dosega prepričevanja, drugače bi verjetno poizkušal … pa čeprav sem doma obljubil, da ne bom rinil gor. 🤫

Kot ostali odvijeva proti Kotovem sedlu in potem navzgor pod stene. Kjer dva že počivata in se pripravljata na spust, se vklopljeva tudi sama.

Dol – prvič

Nisva prav dolgo počivala. Nekaj malega sva vrgla vase in odsmučala navzdol. Ob vriskanju med razneževanjem mehkega aprilskega pršiča je bilo prve strmine hitro konec. Levo, desno, levo, desno – wow, kako uživaško vijuganje. Širok nasmeh se kar ni umaknil iz najinih lic. Vrhunsko!

Nižje v dolini pod ozebnikom, kjer sem se z zaletom, s slogom (menda) globoko zakopal v sneg z glavo naprej pa je bil čas za … natikanje psov in ponoven vzpon. Taka smuka aprila?! Ponovi vajo.

Hja, en par fotk je majčekno meglenih – ob potapljanju sem v torbo fotoaparata zajel tudi konkretno dozo snega – in evo vlago na leči. Brisal in brisal (ob prešvicane in mokre cunje 🙃), a je bilo treba dati le času čas, pa se je vse “znormaliziralo.”

Dol – drugič

Tokrat sva se usmerila bolj desno, proti grebenu pod Malim Jalovcem. Sopihala sva navzgor, dokler je še šlo. Tam sva si uredila (beri izkopala) štartno rampo in odvijugala navzdol.

Nadaljevanje ob plazovini, pa po težjem snegu do gozda. Po gozdičku veselo vijuganje po špuri in na koncu še poganjanje po tekaški progi do izhodišča. Krasna aprilska smuka!

Tokrat sva nabrala 21 kilometrov in 1700 višincev, turo pa sva odsmučala 17.4.