Do planine Kuhinja

Barbara sredi tedna vpraša, če se ji pridružim med vikendom pri ogledni turi. Sobota je bila že zasedena, tako da sva se že takoj dogovorila za nedeljo.

Do nedelje smo skupaj nabrali info o poti (vsaj približno) + še dva udeleženca, ki nikoli ne rečeta ne zanimivi turi. 😄

DAN D

Ura je bila zgodnja, a do izhodišča ni tako blizu. Ob 5:30 smo bili že na poti. Pri Kobaridu (za)pustimo en avto in šibamo dalje proti izhodišču 8. etape STKP, do doma v Lepeni. Tu nismo bili več tako zgodnji in je bil parking že kar poln – a se vedno najde kakšen lep kotiček.

Na brzino se opremimo, odpedaliramo navzgor do doma, Pero nas vpiše v knjigo in fijuuuu navzdol proti Soči.

Izhodišče.

Jutro je bilo hladno, zato smo tudi po končanem spustu še nekaj časa poganjali v anorakih. No, ko se je nesramežljivo pokazalo še sonce pa so hitro romali nazaj v nahrbtnike.

Po levem bregu Soče.

Okrog grebena Polovnika se na poti najde vse, asfalt, lep makadam, grše, zmuzljive skale, ki nemarno spodnašajo kolo, ko ravno najbolj pritiskaš na pedala, “rock’n’roll” spust – na kratko čudovito!

Lepi konci.
Rock’n’roll

No, pa je bilo kmalu gor dol sledenja Soči konec in je bilo potrebno bolj kot ne navzgor. No ja, to nas je slej ko prej čakalo. Do planine Kuhinja je le potrebno nabrati tistih nekaj višincev.

Zanimivosti ob poti.
Proti vasi Magozd.
Tu skozi ni šlo brez fotografije.

Pavza pri tretjem STKP žigu dneva v Drežnici. Sledilo je še nekaj malega vzpona nad vas Koseč, potem pa nekaj iskanja poti navzdol prek travnikov. Ko smo enkrat našli nadaljevanje pa je bil spust precej tekoč in hiter. V vasi Libušnje pa po asfaltu navzgor vse tja do Kuhinje.

Nad vasjo Koseč.
Kam pa sedaj?!?
Še zadnji del spusta.

Na asfaltu pa vroče, doparno, da se tudi pedala niso hotela vrteti kot bi si želeli (vsaj nekaterim).

Še malo.
Planina Kuhinja

Pri koči na planini Kuhinja obvezen postanek za privezovanje duše in polnjenje želodčkov. Ričet s klobaso je bil odličen, kake negative pa nisem zasledil niti pri ostalih, ki so jedli joto in golaž. Hladna tekoča voda ob koči pa je sploh pika na i, da se malo splakneš in zamenjaš toplo vodo v bidonu s frišno.

Malcajt!

Po obroku in daljši pavzi pa (sicer malce težje kot prej) spet na bicikle in še kar navzgor. Tja do vojaške kapele Bes nas je vodila pot. Na začetku se vzpenja prek planin pod Krnom, potem pa se pot prebija gori, doli in naokrog prek vseh grap in grebenčkov. Luštno.

Takoj po malici.
Noge že bolje vrtijo.
Peter akrobat.
Malo navzdol …
… malo prečenja …
… malo navzgor.
Vmes pride tudi jeklenica prav.
Lepo prečenje.
Kapela Bes

In na koncu nagrada – prekrasna kapela z razgledom! Kar nekaj let sem bral o tej kapeli in jo lani prvič obiskal in bil navdušen. Navdušenje je bilo enako tudi tokrat, da ne bo pomote. In še pridem!

Kapela Bes.
Majhna, bela, enkratna na lepem prostoru z enkratnim razgledom.

Od tu pa je sledil res samo še spust v dolino. In to kakšen spust, za prste obliznt. Pustimo detajle, da sem po poti pobiral stvari, ki mi jih je zmetalo iz odprtega nahrbtnika, da sem izgubil bidon (in tudi dobil nazaj) … Pestro.

Začetek.
Vsak po svoje.
Z razgledom.
Peter uživa. 😁

Pri odcepu za slap Krampež še malo diskusije glede spusta – levo al’ desno … in že smo šibali dalje.

Pavza.
Pod Drežnico.

Zaključek ob Soči, kjer sem se pogumno namočil tja do gležnjev in opazoval ostale, ki so bili precej, precej bolj pogumni kot jaz. 😳

Ob Soči.

Pravi zaključek pa ob pici in pivu v Tolminu.

Če bi kdo tole turo odpeljal z Barbaro 11.9. pa se lahko prijavi na povezavi –> STKP v enem dnevu (8. etapa),

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*