Blegoš – obiskal sem ga že mnogokrat. Peš, s smučmi, z biciklom, … A vedno ene in iste poti, tokrat pa sem si zadal nekaj raziskovanja še po drugih stezicah. Iz kombinacije zemljevidov, lidarskih posnetkov, youtube posnetkov in ostalih podatkov na www sem nekako izluščil dva spusta, ki sta mi bila neznana, a zanimiva. Dvakrat torej obiščem Blegoš? Ah ja, to zmorem pa ja v enem dnevu. 😂 Sem računal nekako 1500 višincev vzpona, čisto spodobno za nedeljsko turo.
Nedelja
Naberem še tri sotrpine in smo šli. Zgodnje nedeljsko jutro smo izkoristili, da smo ogrevalni del do Suše peljali v prijetnem senčnem hladu. A kaj, ko je takoj, ko smo zagrizli v strmino izza grebena pokukalo tudi sonce in smo od tam dalje samo še švicali. 😅
Asfaltne podlage hitro zmanjka in sledi precej položno prečenje pobočja pod Blegošem vse do Črnega kala.
Od Črnega kala do koče na Blegošu pa po standardni poti – delu, kjer gre tudi STKP. Skoraj do koče prijeten naklon, le za zaključek je potrebno zagristi v tisti zadnji, res zadnji klanec. Za piko na i! 😊
Kratka pavza in dalje po prečki do doline, kjer počiva betica blegoškega velikana. 😲 Od tam dalje pa peš. Eni smo kolesa nesli, drugi potiskali, … vsi pa prisopihali na vrh.
Prvi spust
Prvi plan: Prva ravan – Likar. Na vrhu najprej MTB simfonija zvoka spuščanja gum, potem pa juhuhu navzdol.
Op.a. Vozimo odgovorno. Kjer je spust tehnično težak in ga ni možno zvoziti varno in brez sledi zaviranja, gremo peš ob kolesu!
Od Prve ravni dalje enkratna enoslednica po še bolj enkratnem grebenu. Lepo, res lepo. Del sicer za naše znanje prestrm + nismo hoteli delati bližnjic po travniku. Nad kmetijo smo hoteli ubrati prečenje po vlaki do ceste, a se vlaka konča … Sicer je tako tudi na zemljevidu, a pogledat ni greh – zdaj vem za naslednjič. 🧐 Sicer pa malo potiskanja bicikla po grmovjih nikoli ne škodi.
Po spustu – spet vzpon. 😅 Najprej do vasi Jelovica, kje nam vmes zmanjka poti, a vseeno nekako zmoremo in najdemo cilj – cesto Suša – Črni kal, po kateri smo se tisti dan že vzpenjali. Vmes hvaležno dopolnimo zaloge vode – pride vedno prav. Temperatura je bila že precej, precej višja kot ob jutranjem vzponu.
Drugič pri koči si privoščimo odlično joto in daljšo pavzo. Vmes pa še skok na vrh. Tokrat peš.
Drugi spust
Sledilo je še zadnje dejanje dneva – spust. Tokrat na Ograde in naprej v Volako. Na kratko – fajn, še ponovim!
Tokrat 35 km in 2000 višincev – ja, malo sem se zaračunal. 🧐
Be First to Comment