Veliki Rogatec

Te fotke sedijo na disku in čakajo, da ugledajo luč interneta že od konca junija. Takrat so bile temperature znosnejše, pa še časa med tednom sem imel precej več, kot zadnji mesec. 😉

Peter pride z idejo na plan – Veliki Rogatec … Prvič slišim?! Po ideji enkrat malo pobrskam po zemljevidih in si skušam predstavljati furo – nisem zmogel. Pa sem se prepustil presenečenjem na tisto sončno sredo.

Nekje je treba začeti …

Do Črnivca sva izbrala kar asfalt, štartala pa pa sva povsem v dolini Kamniške Bistrice. Uvodnih 10 km je bilo ravno prav za ogrevanje, preden sva skrenila na, našim kolesom bolj prijazen, makadam.

Prečila sva pod vrhovoma Plešivec in Kranjska reber tja do Kašne planine. Malo dalje pogledujeva po singlci na grebenu, a nisva bila prepričana o prevoznosti, zato sva raje ubrala vlako malo nižje – precej razbita podlaga, a vsaj vozna.

V teh koncih očitno precej radi delajo razne ceste, vlake in poti – midva pa sva morala potem na vsakem križišču iz žepa vleči telefone in preverjati prave odcepe. Pa da ne bo pomote – kljub vsej tehniki, sva vseeno tudi zgrešila … 🙂

Finito!

In potem je bilo vozne poti kar naenkrat KONEC! Spet pogledujeva po ekranih – cesta je vrisana, na terenu pa je ni. Fino. Bicikla pustiva kar tam na koncu in se peš odpraviva dalje. Že prej sva vedela, da do vrha s prevoznimi sredstvi pod ritjo ne bo šlo. Sva pa računala, da pribcava malo bližje.

Do sedla Kal je sledilo prebijanje skozi koprive in na čase težko sledljiva pot. Na sedlu pa končno malo razgleda – na cilj in kontra ležečo Lepenatko.

Pot niti ni tako nedolžna (označena kot zelo zahtevna pot), szi SPD čeveljci pa še malo bolj zanimiva. Že navzgor sva razmišljala, da bova spust opravila bosa, da ne bo drsalo po skalah. 🙃

Vrh

Na vrhu zaslužena (kratka) pavza. Pijača, čokoladice in razgledovanje po bližnji in daljni okolici.

Dan ni neskončen, midva pa sva imela tudi ob povratku na meniju še nekaj raziskovanja, zato sva se kar hitro odpravila navzdol.

Ob spustu sva ugotovila, da imajo najini SPD čeveljci le dovoj gume, da nama ni bilo treba sestopiti brez njih. 😉

Hitro sva pri biciklih. Sledi spust in iskanje prečenja – samo da ne bi bilo treba po strmi vlaki nazaj navzgor. Najdeva super odcep, na zemljevidu vrisana pot. Šibava. Naenkra pa – konec!

Sledilo je preverjanje digitalnega zemljevida, analogne karte, pregled terena, …

No, nadaljevanja nisva našla, čeprav je na kartah vrisan. Tako se tisti strmi vlaki navzgor na koncu nisva izognila… Pa tudi nadaljevanje poti ni šlo brez težav, vlake se pač končajo, kajne?! A tu so bili digitalni zemljevidi točni, z natančno vrisanimi vlakami. Tako sva bicikle večkrat nosila po bregu navzgor od vlake, do vlake – in končno dosegla cesto, po kateri sva se spustila na prelaz Volovjek, do prve prave hidracije. Od tam po strmem makadamu direktno do naselja Krivčevo in po asfaltu do izhodišča.

Tokrat sva nabrcala/prehodila 40 km in nabrala 1600 višincev.

© 2020, Simon. All rights reserved.