Storžič

Jutranji ritual je bil tudi v nedeljo bolj zgodaj – ob 4:45 sva se z Anžetom že dobila pred blokom in jo pihnila do Doma pod Storžičem, najinem tokratnem izhodišču, kjer je bila že zbrana druščina – vsi z istim ciljem – Storžič. Pot se kar hitro postavi pokonci – smo pa skoraj vsi izbrali pot skozi Žrelo.

Strmina tukaj res nikjer ne popusti – vroče je bilo dokaj hitro, kljub temu, da sva ves čas hodila v senci. Sem pa poizkušal čim bolj držati tempo – Anže namreč zelo rad govori, razen če ima preveč dela z sopihanjem v breg. 😀

Določeni deli so precej razdrobljeni in previden korak ni odveč, da ne zavališ kaj konkretnega na koga spodaj…

Sam pot je kar solidno opremljena z jeklenicami in klini – Anže bi imel kje kakšno jeklenico več, a ni bilo nič pretresljivega – vse normalno prehodno.

Je bilo že kar svetlo… aha, bom zmanjšal ISO – a ku..c, ne gre… Knofi na fotoaparatu ne delujejo – vsaj ne vsi. Arghhh – baterijo ven in nazaj – nič. Edino zaslonko sem lahko prilagajal, ISO pa kar lepo na 1250 – in imel potem doma posledično več dela s pucanjem flekov iz slik :(. (zadnji čas, da gre fotoaparat na čiščenje). No ja, sem in tja se je kakšen gumb zbudil – a delal ravno obratno kot bi človek želel. Samo drobil sem po poti naprej in razmišljal kakšen bo strošek popravila, bi se bolj splačalo kupiti novega – ne bo dopusta, ker bo šlo vse za servis?!? Ampak vmes je vseeno nastala kakšna fotka.

Grebenska pot do vrha je na čase prav zanimiva, zelo razgledna in prepadna. Malo boljše volje sem nekje na sredini poti že bil – določeni gumbi na fotoaparatu so se namreč “zbudili” – sicer niso imeli enake funcije kot prej, a so se določene zadeve vsaj odzivale.

Pri večjem možicu na grebenu 5 minut pavze, potem pa še zadnji desant na vrh…

Tole rjavo na zgornji sliki ni zemlja… ovce imajo tukaj svoj osebni sekret – tako se je najbolje spustiti malo nižje, da si malo oddahneš pred vrnitvijo v dolino.

Iz te strani Storžiča nisem videl velikokrat – a je prav fotogeničen, precej bolj kot iz “naše” strani, kjer ga gledam dnevno (in verjetno tudi zato ni več zanimiv :)).

Je bilo kar fino priti nazaj k avtomobilu… čisto dovolj hoje za eno dopoldne 😀 – pa še fotoaparat je dobil čudežno vse funkcije nazaj – veselje na višku.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI

…