Med in nad zlatimi macesni

Zjutraj oziroma sredi noči spet preklinjam zgodnjo uro. Ne vem, če se človek lahko kdaj navadi tako zgodnjega vstajanja, a za jutranje razglede je potrebno pač malce potrpeti. To se tolažim vsakič, ko vstanem ob nehumani uri. 😀 Ob 4ih zjutraj z boljšo polovico pobereva Aljaža (mlajšega soborca pri jamarjih) in ob zvokih jutranjega radija šibamo (spet) proti izhodišču. Ja, spet planina Blato in ja, spet 10 € cestnine/parkirnine. Mar bi otroku za te eure rajši kakšno igračo privoščil – sicer pa niti ne ve, da je zaradi mojih hribolazenj kaj prikrajšan. 🙂

Vzhod

V hladni noči sopihamo ob soju svetilk skoraj do planine Krstenica. Na vrhnem kuclju planine se razgledamo in oba sopohodnika se strinjata, da počakamo sončni vzhod. Ostra rumena barva, ki se je počasi prelivala v oranžno, je nakazovala, da se takoj za robom meglenega morja trudi polepšati dan tista velika oranža kugla …

Zdaj, zdaj pride …

 

Še senčna pobočja Ogradov, nad Krnom zadaj pa se že ustvarja jutranja fantazija

 

Čakamo …

Letam sem in tja po kuclju in škljocam. Že v senčnih delih se je videla tista rumeno zlata barva macesnov – a si nisem niti predstavljal eksplozije barv ob kombinaciji z barvo jutranjega vzhajajočega sonca.

Ku – ku

 

Pingvin? Jaz še zmeraj trdim, da ni bilo tako mrzlo (čeprav sem potem še pol ure tiščal roke globoko v žepe. Pa ne naprej povedat :))

 

Dobro jutro Krstenica

 

Pogled proti Toscu

Takrat ni bilo nobenemu žal vožnje in hoje po temi. Ti razgledi novega dne so bili naravnost fantastični. Bi človek kar ostal, a smo imeli še druge cilje in smo se potem počasi (res počasi) pomaknili proti planini Jezerce.

Macesni

 

V senci barve niso tako intenzivne, a se zavedamo, da bo ob povratku te macesne osvetljevalo sonce in bo dolina pod Ogradi ena sama pravljica

Ženi nekje vmes pokažem naša cilja, pa je že nekaj pojamrala, da kako daleč sta. Potem pa smo bili (tako se mi je zdelo) en, dva, tri na planini Jezerce, ob vznožju teh dveh dvatisočakov.

Jutranja pomrznjena planina Jezerce

Iskanje

Prejšnji dan sem na brzino prebral opis poti, tako da nismo imeli težav zadeti pravo dolino, ki preči pod Adamom. Ta podatek je pa potem edini, ki mi je očitno ostal v spominu o opisu. Že takoj sem pogledoval proti vsaki grapi, ki se vije navzgor, da mogoče pa moramo tja. No, k sreči se mi nobena ni zdela primerna in nismo niti poizkušali. Sem pa seveda samozavestno narobe zavil potem pri možicu na razpotju. Seveda sem zavil na slabše shojeno pot – ta že mora biti prava.

Pod Adamom

Slaba pot je bila do roba še nekako sledljiva, potem pa je ni bilo nikjer več. Vsake toliko časa se je zdelo, ampak res samo zdelo, da se vidijo sledi. Kaj vse človek vidi, če želi. 🙂 Sledilo je prebijanje skozi ruševje, pa že skoraj malo obupovanja, pa se nam spet odpre. Na jasi prepodimo enih par gamsov, ki verjetno res niso pričakovali obiskov v teh koncih.

Po izhodu iz ruševja

Malo naprej in navzgor zgleda prehodno. Nekako prečimo prvo melišče in se zapodimo navzgor po strmini. Bolj plazimo kot hodimo, a le dosežemo pas rušja, ko pa najdemo še prehod tam skozi, si oddahnemo. Končno na grebenu in čisto blizu vrhovoma.

Adam, Eva in Prevalski Stog

Končno spet na pravi poti

Najprej se povzpnemo na Adama, se razgledamo in jo mahnemo še na poraščeno Evo.

Med Adamom in Evo

 

Jezerski Stog

Brina se odloči, da ima dovolj in bo čakala na Adamu, midva z Aljažem pa sva skočila še na Prevalski Stog – je tako blizu, da bi bil greh, če se ne bi povzpela še nanj. Že zaradi enkratnih razgledov na planini pod Mišelj vrhom in Velo polje se je splačalo.

Tosc na preprogi zlatih macesnov

 

Adam, Eva, Jezerski Stog

 

Planina pod Mišelj vrhom

Po hitrem razgledovanju na vrhu, sva jo mahnila še midva nazaj na Adama. Malo pavze in rehidracije pripada tudi nama – pa da ne bo samo boljša polovica uživala v toplem brezveterju na vrhu. 🙂

Pogled v dolino

Navzdol smo potem lepo sledili pravi poti, ki je res enkratna. Prav nič adrenalinska kot tista naša pristopna. Na zahodnem grebenu Adama in Eve vsekakor sledite bolje uhojeni stezi! Res krasni so ti jesenski dnevi v teh koncih. Macesni razporostirajo svoje veje z nebroj iglicami zlatorumenih barv, ki se lesketajo v soncu – kot pav, ki razprostre svoj rep v pahljačo, se obrača in hvali okrog.

Ogradi

 

Jesenska pravljica

Jezerski Stog

Prispemo nad planino Jezerce, kjer obrnem navzgor proti Jezerskem Stogu, ostala dva pa navzdol do planine se malo posončit.

Razgled nad potjo

Med potjo in na vrhu seveda pridno polnim spominsko kartico v fotoaparatu. Tudi vreme nam je enkratno služilo z manjšimi belimi oblački na nebu, da ni bila samo “dolgočasna” modrina.

Ogradi, spodaj planina Jezerce

Spodaj skoraj zbudim Brino in Aljaža, da jo skupaj mahnemo naprej oziroma nazaj.

Proti Krstenici

 

Pogled nazaj proti Adamu, Evi in Jezerskem Stogu, na desni strani fotografije

Na Krstenici zavijemo proti Lazu, pa potem hitro slišim zadaj, da sedaj bi pa morali biti že pri avtu, da smo šli po daljšnici,… Priznam, mogoče je res malce daljša pot, a v svoje opravičilo povem, da je tudi sam prej še nisem prehodil. 😀

Planina Krstenica

 

Planina Laz

Fotografija ali dve več pa, kot običajno, v GALERIJI

© 2018, Simon. All rights reserved.

Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*