Veliki Draški vrh in Viševnik

Po dolgem času …

Komaj našel spet čas in geslo za blog, fotke pa se spet pridno nabirajo. Če me spet prime da ne bi objavljal, za vsak primer tokrat objavim najbolj frišne fotke, starejše pa (mogoče) pridejo na vrsto kasneje. 🙂

Nedelja, vremenska napoved za dopoldanski čas krasna, zato žena (z nekaj malega namigov) določi cilj – Veliki Draški vrh. Ob 6. uri že sediva v avtu in se peljeva proti izhodišču na Rudnem polju, kjer pričneva s hojo okrog 7. ure, ko je bilo še precej frišno.

Skoraj do dolinice Jezerce precej dolgočasno prečenje, zanimivo postane tam nekje nad planino Konjščica, kjer se med drevjem občasno odpre pogled v daljavo. Tempo pa pogovorni in fotografski – za vse je dovolj časa.

Na izravnavi v dolinici krajša pavza in razgledovanje, preden kreneva naprej proti Studorskem prevalu.

Greben do vrha

Na sedlu nadaljujeva direktno po grebenu v ruševje, kjer sva sem in tja dobila občutek, da se pot kar konča … pa se ne. 🙂 Ob zadnjem obisku sva z Anžetom na sedlu nadaljevala bolj desno, tokrat pa je bila želja vzpona po bolj grebenski poti.

Vmes sem bil že v skrbeh, da se je boljša polovica zgubila nekje v grmovju, pa je sem ter tja pokukala tista roza čepica iz grmovja … 😀 Kmalu se je tudi ruševje končalo, na grebenu prekrasni razgledi in pazljivost, da se ni pohodilo kakšne planike – tu jih je res ogrooooomno!

Nekje vmes se izza pobočij med Velikim Draškim vrhom in Toscem pokaže še naš očak, koča Planika in Kredarica pa kot na dlani.

Vreme je bilo res enkratno, ravno prava temperatura za hojo. Beli oblaki na nebu dodajo tisti kontrast drugače prazni brezskončni modrini neba.

Na vrhu si privoščiva daljšo pavzo – razgled od tu je enkraten. Triglav v bližini, dolina Krma, Viševnik… celo tja do morja je segel pogled.

Že prejšnji dan sem razmišljal o tem, kako boljšo polovico prepričati še v prečenje do Viševnika ali vsaj do Srenjskega prevala. Pa je bila ob mojem vprašanju malo pod vrhom VDv začuda takoj za – jaz pa prekleto vesel, ker se ni bilo potrebno vračati po isti poti. 🙂

Srečanje

Med sestopom tam spodaj nekje opaziva kozoroga, ki se mirno baše z rastlinjem. Počasi in tiho se mu približujeva po poti – pa se nekako ne zmeni za naju. Niti ko sva bila povsem v njegovi bližini. Kar nekaj čase sem ga čakall, da je dvignil glavo za eno fotko, preden se je spet zatopil v svoje zelenje.

Ti konci so precej manj obljudeni kot nekaj “vročih točk” v Julijskih alpah v poletni sezoni. Ne prečenju sva srečala samo 2 planinca, ki sta ubrala pot v nasprotni smeri. Drugače pa samo midva, tišina in prekrasni razgledi.

No, od Srenjskega prevala dalje je bilo planincev več – a še vedno ne toliko, kot pričakovano.

Na vrhu spet pavza in malo poležavanja na toplem sončku, potem pa počasi v dolino. Na nebu so se že pričeli zbirati temnejši oblaki.

Fotki ali dve več pa v GALERIJI

© 2019, Simon. All rights reserved.