Na Jelovico

Želje in cilji so bili še dan poprej čisto drugačni … pa smo se ob pivu zvečer dogovorili drugače. 😊

Spet sobota, standard ekipa, drugo izhodišče – tokrat Železniki. Cilj – do Vodiške planine. Je imel Peter že v celoti ogledano in prevoženo furo, ostali smo bili samo sledilci.

Do Bičkove skale

Začetni vzpon do Dražgoš je minil (pre)hitro ob klepetanju. Medtem ko klanec pred Bičkovo skalo klepetanja ni več dopuščal. 😂

Sicer je od skale dalje še vedno strmina, a ne tako huda. Tudi dokaj hitro pot preide čez rob, od tam pa se po planoti izmenjujejo klanci navzgor, ravnine in klanci navzdol – tako da se lažje poganja.

Sledilo je res prijetno makadamkanje in stežičarjenje v senci visokih dreves. Preverjanje lokacije vsake toliko časa, da ne zgrešimo kakega odcepa – tam gori jih je res ogromno.

Pred bajto na Vodiški planini se razdelimo in vsak pregleda svoj del poti – in na koncu vsak svoj del hvali. 🤣

Vodiška planina

Pri Hajdi si privoščimo daljši postanek ob pasulju, štrukljih, rebrcah in temnem radlerju. Dve kavi je Peter še dovolil, potem pa je počasi že priganjal dalje, čeprav bi ostali še malo posedeli in klepetali. Saj je imel prav – smo imeli pred seboj še nekaj ture.

Vmes je šlo sicer po gozdu bolj na pamet – samo Peter je vedel (približno) kam.

Vmes sem bil nekje očitno malo pregrob na zadnjem delu in pretrgal špico … 😟 No, po imobilizaciji, da oba dela nista opletala vsenaokrog smo lahko nadaljevali. Sicer sem bil bolj previden pri obremenjevanju zadnjega dela – a se vseeno uživaško spuščal.

Kaj hitro je bilo konec tudi povratka na izhodišče. Sledil je samo še zaslužen tekoči zaključek.

35 km in 1200 višincev. Fotka ali dve več pa v GALERIJI.