Parkrat smo se že potikali vozili nad Ajdovščino, tudi okrog Čavna že. A vse to je bilo še v predcovidnih časih. Ideja je bila, Peter je zagrabil takoj, ostali so bili (opravičeno 😂) odsotni.
Prav zgodnja nisva bila, še tako je bilo zjutraj precej hladno + vetrovno. V eni od štacun v Ajdovščini nabavim drugi fruštek dneva, ki ga z veseljem zbašem vase na izhodišči v Lokavcu. Dolgočasen asfalten vzpon do Predmeje mine ob neumornem klepetanju.


Od Predmeje dalje
Malo nad Predmejo zapustiva trdo sivo prevleko ceste in jo zamenjava za bolj drobljivo podlago podobnih barv. Še sonce se je vmes parkrat sramežljivo, ampak res sramežljivo prikazalo.

Odpadlo listje in posamezni orumeneli listi opozarjajo, da v deželo prihaja jesen – en lepših koncev leta za kolesarjenje.


Na razgledišču par belgijskih mulcev opozoriva, naj ne mečejo skal čez rob. Pa niso bili najbolj zadovoljni. 🙄

Od razgledišča do vrha cilja dneva je sledila makadamska cesta – ne vem, zakaj sem pričakoval bolj pešpot …


… je bil pa spust do koče na Čavnu potem po pričakovani pešpoti. Luštno! 😉


Pri koči obvezno postanek. Jota s klobaso odlična – za golaž bi moral pa Peter povedat. Po okrepčilu pa navzdol.


Sicer je vmes nekaj malega jamral, da to ni zanj – odvozil pa (kot običajno) skoraj vse. 😁



Sledila je precej zoprna strmina s kotalečimi skalami in ogroooooomno še bolj kotalečih storžev.

Prečka
Do prečke nekako preživiva, zato pa je prečenje potem precej manj adrenalinsko, a sem in tja res prekrasno razgledno.






Vsake toliko sva pogledovala na mobilce, da le ne bi zgrešila odcepa proti Lokavcu. Pa ne tistega prvega, markiranega, ki drži direktno navzdol. 😉
Od prečke navzdol je sledil lep spust, z vmesnimi nadelanimi potmi. Lepo, priporočam!



Švoh 27km in malenkost nad 1300 metrov vzpona se je nabralo.
Fotk pa spet veliko, zato spet 👉 GALERIJA
Be First to Comment