Sobotna razpeljava

Po petkovi EPSKI turi (prispevek sledi v zimskih mesecih 😁), je bil plan lenarjenje. Pa vseeno ni šlo kot planirano – prileti SMS z vabilom na krajšo, lažjo turo na Porezen.

Nekajkrat milo pogledam ženo, pa sem kaj hitro že v nizkem štartu – le obljubiti sem moral, da v nedeljo bom pa ziher doma. 😂

Začetek

Pričeli smo pod kmetijo pri Podgozdarju, pa že takoj je šlo navzgor … Nekaj časa je trajalo, da so se noge vdale v usodo, da bo treba tudi danes nekaj časa pritiskati na pedala – glava je že bila pri stvari.

Na začetku.

Kmalu, ko pot zavije bolj v smer proti Poreznu se tudi bolj položi. Teren je bil pravšen za gobe – pa z bicikla ni bilo oapziti nobene užitne. Le tiste živo rdeče so se nesramežljivo kazale ob poti. Do ogromnega travnika pod Humom bolj kot ne položno, potem pa spet bolj strmo navzgor.

Jesenske barve

Travniki in drevesa na tej višini se že počasi odevajo v jesenske odtenke. Fantastični so, sploh, ko jih osvetlijo sončni žarki, ki pa so bili v soboto bolj redke sorte. No, smo jih bili pa toliko bolj veseli, ko so se prikazali. 😉

Gor.
Cilj v megli.
Pa še malo navzdol.
Barve! 😍
Barve 2!

Sledil je še zaključni vzpon do grebena. Začetni del je bil za moje utrujene pekoče noge preveč – tako da sem kolo (priznam) rinil čez najbol strm del. (Saj me ni nihče videl 🤣). Zadnji del do grebena, ko se pot malce položi potem le odpeljem.

V meglo.
Vijuge.
Do vrha

Na grebenu nas pričaka megla in hladen vetrič. Maja se odloči, da nima smisla nadaljevati do vrha v takem vremenu, Simona pa vseeno odgurava/odnosiva/odfurava do vrha.

Nošnja.
Proti vrhu.

Na vrhu znanec, krajša debata in povratek do koče na sobotno zasluženo kosilo. En jager v bajti je bil že prešerno razpoložen in veselo razlagal, da so imeli hajko na zajce – 30 jagrov, 25 psov in 2 zajca. Glede na videno je bil after precej uspešnejši. 😁

Z vrha.
Kosilo že diši!
Crkovine.
Spust

Nazaj smo opravili (večinoma) po pristopni varianti. Pa sploh ni bilo slabo.

Nazaj domov.
Razgled.
Spet nekaj barv.

Vse OK, le tisti frišni kravjeki so bili pogosti in v maskirnih barvah, da so bili pogosto povoženi in odmetani v okvir in kam višje. Note to self – pri spustu imej vedno zaprta usta. Ne samo zaradi muh! 😊

Kar šibata.
V gozdu.
Prečka.
Še zadnji detajli.

Enkratno za tako neplanirano turo. Fotka ali dve več pa (kot ponavadi) v GALERIJI

15 kilometrov, 750 višincev.

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*