Na Sveto Trojico

Tale turca je bila na “to-do” listi že nekaj časa. Vremenska napoved je bila sicer bolj, tako-tako, a vseeno se zberemo štirje. Že med vožnjo do izhodišča smo nejeverno pogledovali proti temnim oblakom deževnik oblakom nad našim ciljem. Ob začetku je bilo še precej hladno, a se je ogrelo takoj, ko se je pot pričela vzpenjati. 🙂

Začetek

Sledili so luštni makadamčki, kolovozi, stezice. Seveda kot vsakič na novi turi tudi nekaj iskanja prehodov in pravih poti. Vreme pa je bilo iz minute v minuto boljše, dobra volja, pa je bila z nami že od vsega začetka.

Proti vrhu

Ko se pot vzpne višje postane pa še razgledna. Res krasna pokrajina v teh koncih.

Sledil je še zadnji del vzpona do vrha Svete Trojice – več ali manj po gozdu, po strmih potkah, le ba koncu smo odpeljali križev pot po makadamu do vrha.

Potem pa vrh … so se vsi trije kar zagnali, so dobili neko čudno “pomoč” in so kar odhiteli tja do vrha.

Sveta Trojica

Vrh neporaščen, razgleden, cerkev pa trenutno obnavljajo in je okoli nje oder in en kup gradbenega materiala. Mi smo se z vrha umaknili malenkost nižje v zavetrje. Menda tu gori vedno piha.

Spust

Po (skoraj) vsakem vzponu pa ta lepši del – spust. In tudi tale ni razočaral. 😍

Da ne bi bilo prehitro konec, smo odvijugali še proti Primožu nad izhodiščem.

Čez pašnik smo kolesarili precej oprezno – se nam je zdelo, da so biki v teh koncih precej večji od običajnih. 😁

Grmenje v daljavi nam je dalo vedeti, da zna postati vremensko pestro. A smo vseeno odpeljali predvidevno, čeprav so se nevihtni oblaki hitro bližali – do izhodišča ni bilo daleč.

Na Primožu smo želeli ogledati ostanke Alpskega zidu, pa imajo vse skupaj zaprto. 🙁 Verjetno zato, da lahko ponujajo vodene (plačane) oglede teh bunkerjev. Škoda.

Po pešpoti navzdol smo bili en, dva, tri, … še pred dežjem. Zaključek pa na postojnskem letališču ob zasluženem pivu.

Ob enkratni družbi in uživaškem tempu (število fotk temu primerno), se je nabralo dobrih 31 km in jurja višincev.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI.