Na Sveto Trojico

Tale turca je bila na “to-do” listi že nekaj časa. Vremenska napoved je bila sicer bolj, tako-tako, a vseeno se zberemo štirje. Že med vožnjo do izhodišča smo nejeverno pogledovali proti temnim oblakom deževnik oblakom nad našim ciljem. Ob začetku je bilo še precej hladno, a se je ogrelo takoj, ko se je pot pričela vzpenjati. 🙂

Začetek
Na začetku.
Peter najde vse kolovoze 😉

Sledili so luštni makadamčki, kolovozi, stezice. Seveda kot vsakič na novi turi tudi nekaj iskanja prehodov in pravih poti. Vreme pa je bilo iz minute v minuto boljše, dobra volja, pa je bila z nami že od vsega začetka.

Kosmati opazovalci ob poti.
Zeleni tunel.
Proti vrhu

Ko se pot vzpne višje postane pa še razgledna. Res krasna pokrajina v teh koncih.

Proti cilju.
Tudi za otroke se nekaj najde. 🥳
Tovariška pomoč.
Še kar navzgor.
😳
Pavza na urejeni razgledni točki.

Sledil je še zadnji del vzpona do vrha Svete Trojice – več ali manj po gozdu, po strmih potkah, le ba koncu smo odpeljali križev pot po makadamu do vrha.

Saj gre.
Vedno lepše.
Ena od postaj križevega pota.

Potem pa vrh … so se vsi trije kar zagnali, so dobili neko čudno “pomoč” in so kar odhiteli tja do vrha.

Četica …
… do vrha.
Sveta Trojica

Vrh neporaščen, razgleden, cerkev pa trenutno obnavljajo in je okoli nje oder in en kup gradbenega materiala. Mi smo se z vrha umaknili malenkost nižje v zavetrje. Menda tu gori vedno piha.

Vrh.
Vsak po svoje. 😊
Spust

Po (skoraj) vsakem vzponu pa ta lepši del – spust. In tudi tale ni razočaral. 😍

Spust z razgledom.
Malo manj razgleda, a več grušča.
Res krasne stezice.
Zelena singlca.
Pa spet vijuganje po šodru.
Pogled nazaj proti vrhu.

Da ne bi bilo prehitro konec, smo odvijugali še proti Primožu nad izhodiščem.

Še kar navzdol. 😁

Čez pašnik smo kolesarili precej oprezno – se nam je zdelo, da so biki v teh koncih precej večji od običajnih. 😁

Preko pašnika – pazljivo!
Spet ti krasni kolovozi.

Grmenje v daljavi nam je dalo vedeti, da zna postati vremensko pestro. A smo vseeno odpeljali predvidevno, čeprav so se nevihtni oblaki hitro bližali – do izhodišča ni bilo daleč.

Nekaj se kuha tam zadaj.

Na Primožu smo želeli ogledati ostanke Alpskega zidu, pa imajo vse skupaj zaprto. 🙁 Verjetno zato, da lahko ponujajo vodene (plačane) oglede teh bunkerjev. Škoda.

Mimobežnik.
Razgled.
Še zadnji spust.

Po pešpoti navzdol smo bili en, dva, tri, … še pred dežjem. Zaključek pa na postojnskem letališču ob zasluženem pivu.

Proti izhodišču.

Ob enkratni družbi in uživaškem tempu (število fotk temu primerno), se je nabralo dobrih 31 km in jurja višincev.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI.

 

© 2021, Simon. All rights reserved.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen.

*