Nad dolino Kokre

Tokrat sva jo z Dušanom pognala v bližnje, a meni precej nepoznane dele Gorenjske. Edinokrat, ko sem se vozil tam okoli je bilo v sklopu turnokolesarske šole, ki jo je organiziral TKO Kranj že nekaj let nazaj.

Pričela sva v Preddvoru, na najbolj prikladnem parkirišču pri Jelovici – od tam se lahko odpravimo na mnogo krasnih kolesarskih tur. Asfalt sva hitro pustila zadaj in uživala v poganjanju navzgor po makadamu, vlakah in stezicah.

Kopa

Ubrala sva jo po grebenu na levem bregu Kokre, ki se vije tja proti Krvavcu. Temperature so bile bolj znosne kot še par dni prej, pa tudi podlaga je bila ravno pravšnja, kljub dežju dan prej. Ne presuha, ne preveč mokra in blatna.

Vrh Kopa oziroma Partizanski vrh (1024 m) je bil prvi cilj dneva. Z nekaj peš potiskanja bicikla navzgor sva ga le dosegla.

Davovec

Na vrhu pavza, natikanje zaščitne opreme in uživancija vse do reke Kokre – res uživancija. Davovec ne razočara.

Trail se kar nekaj časa vije precej položno po pobočju, a ponuja lepe detajle in uživaško vožnjo.

Spodnji del postane bolj strm, kamnit/peščen, zavit … Med spustom zaslišim čuden ropot ob kolesu. Ignoriram. Nadaljujem in spet nekaj sumljivega slišim – kot bi nekaj povozil … Hja, prvi ropot je bil, ko se mi je fotoaparat izmuznil iz torbice, padel na tla, drugi pa ko sem le tega še prevozil. 😳

Preverjenje situacije – malo pokrivljena, opraskana stranica, a najpomembneje – deluje!

Čemšenik

V dolini se do odcepa za Čemšenik spustiva po glavni cesti, potem pa strmo, ampak res strmo!!! navzgor. Tako strmo, da ne zmorem narediti niti ene fotke, pa še Dušanov tempo mi ne dopušča pulza ob katerem lahko še razmišljam … Vmes srečava še moje, ki se že vračajo s Čemšenika, pa še tu mi žena ne vlije upanja … Je rekla, da je tudi od rampe dalje precej strmo. Kdo hudiča si je omislil tole turo!

Klanec res ne popušča, a je podlaga vseeno dobra in kar gre – sem bil pa vseeno vesel, ko sem ugledal dom Čemšenik, počitek vedno prav pride.