Ožgani Kras

Sredi avgusta sva se s Petrom odpeljala do naselja Miren tik ob slovensko – italijanski meji in parkirala ravno na mestu, kjer reka Vipava zavije in naredi zanimiv okljuk oziroma “daljšnjico” proti svojemu cilju. Kar odprite zemljevid in preverite. 😉

Prvih par metrov je bilo še zelenih, lepih, potem pa so se hitro pričele pojavljati črne, ožgane flike ob cesti. Ostanek obsežnega požara, ki je divjal julija v teh koncih. Več info o požaru na povezavi.

Na robu naselja Miren.

Takoj ko sva zapustila glavno cesto, pa se je pokazala vsa resnost že omenjenega požara – vse ožgano! Pa tako blizu naselja. Kljub vsem poročanjem na TV, radiu in ostalih medijih si nisem niti približno predstavljal kaj se je dogajalo in kako resno je bilo. Še po videnem si težko predstavljam, kako je bilo pogumnim gasilcem ob samem dogodku. Se pa še vedno sprašujem, kako jim je sploh uspelo omejiti, pogasiti ogenj. Suho podrastje, osušena drevesa – ogenj je moral divjati kot blitzkrieg med preskakovanjem z enega na drugega. 😳

Bolj žalostne barve.
Po požaru.
Puščobnost.

Sploh v začetnem delu se je okrog še vedno vil močan vonj po zažganem, pa čeprav je bilo od konca požara že skoraj mesec dni. Noro!

Lunino površje.
Detajl.

Pot naju je vodila po raznih vlakah, stezicah, ki jih sam verjetno ne bi nikoli našel (hvala za track Srečko!). Je bila pa v štartu precej naporna, počasna. V vsega par kilometrih sva naredila že skoraj tričetrt planiranih višincev, vedno gori/doli – no ja, je pa šlo kasneje lažje.

Izven gozda.
Po črnem.
Med ogradami.
Kostanjevica na Krasu

Temnico sva kar izpustila, čeprav je bila tam na zemljevidu označena voda. Suša je bila še vedno prisotna in na vodo niti nisva računala – sva pa vseeno poizkusila vsako javno pipo. Brez sreče. V Kostanjevici na Krasu sva si ogledala zahvale hvaležnih prebivalcev in “razstavo” majic gasilskih društev sodelujočih pri gašenju požara. Res so gasilci cele Slovenije stopili skupaj. Še vedno – nepredstavljivo.

Proti Kostanjevici.
Majice – samo del njih.

Povzpela sva se še na Kremenjak (235 mnv), od tam malo pokukala prek meje – ziher majo kakšen fajn trail, a naj počaka na naslednji obisk. 😁

Še kar med ožganinami.
Singla pa kot da bi bila nedotaknjena.

Za zadnji spust proti izhodišču sva si izbrala še dva traila, oba po prežganih, ožganih, zažganih skalah in koreninah.

Zgornji del.
Ojuea.
Uživancija.

No, med samo uživancijo sem naluknjal plašč, ki kljub črvom ni želel več držati zraka v sebi … Sem lahko samo opazoval Petra, kako je oddirjal navzdol, sam pa sem se sprehodil po trailu ob kolesu. 😟

En uživa.
Ni več sodeloval …
Še zadnji ovinki.

Po ožganem sva tokrat nafurala nekaj več kot 34 kilometrov in nabrala malenkost manj kot 700 višincev. Fajn tura z žalostnimi a hkrati zanimivi razgledi.

Sharing is caring
Written by:

Be First to Comment

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

*