Nad dolino Tolminke

Spet! Še nisem prežvečil začetnega klanca od zadnjič, spet smo ga premagovali. Tak klanec bi moral “počivati” v glavi vsaj nekaj časa, da ga malo pozabiš – a Peter je bil kolovodja … in smo šli. Cilj spust na Javorco, prej pa vse naokrog. 😁

Za opravičilo večkratnega počivanja sem si zadal, da bom fotkal vse table ob klancu z zanimivimi imeni, ki jih ni malo … pa sem zgrešil že prvo in verjetno še kakšno vmes.

Štart pa iz istega parkirišča kot zadnjič – tekoča voda po koncu ture pride zelo prav! 😊

Smo hitro prešvicali prvi strm in nerazgledni del – pri tabli Na steni je bila prva resna pavza z razgledom. 😍 Peter kaže s prstom – tja gor gremo, rdeči rob … pa tako daleč zgleda. 😳

Je bilo tako kot zadnjič. Ko si enkrat čez gozdne strmine, ko se odpro razgledi je dan takoj lepši, … na strmino pa kaj hitro pozabiš.

Pri vodnem zajetju pijemo ko kamele, frišna voda je fajn. Malo naprej od planine Pretovč pa zapustimo že zadnjič prefurano traso in se usmerimo spet strmo navzgor. Proti planini Sleme je šlo tokrat. Stari podatki na netu sicer pišejo o strmem razritem kolovozu, ki pa to več ni. Je sicer strm, a ima najstrmejše dele betonirane, tako da gre lažje navzgor. 😉

Se pa nad planino Pretovč odprejo enkratni razgledi proti zahodu na planino Kuhinja, Krn in sosednje vrhove.

Planina Sleme

Na neobljudeni planini poskrijemo bicikle, dotočimo vodo iz pipice v kotu in se peš odpravimo naprej. Kljub pogledovanju na papirnate in digitalne zemljevide nekako zgrešimo mulatjero na Mali Stador. Na koncu smo kolovratili navzgor kar direktno prek travnika, vsake toliko časa našli pot in jo spet zgubili … a prišli na vrh.

Pa še ni bilo dovolj – še na višji Veliki Stador smo ga ubrali. K sreči so tu vidni stari okopi, po katerih smo se povzpeli na greben, da ni bilo ponovno potrebe po grabljenju dolge trave in vlečenju navzgor. Neizrazen vrh a z lepimi razgledi v dolino, na Krn, Batognico in naslednji cilj – Rdeči rob.

Nekako zlezemo na Rdeči rob – Dare po precej strmi poti, medtem ko sva se ostala dva sprehodila nanj z druge strani. Pa še ni bilo dovolj in smo šibali še proti Škofiču – od tam smo sicer želeli nadaljevati po grebenu in spustu mimo jezera v Lužnici, a greben hitro postane prezahteven. Sprehod mimo jezera torej odpade. Z SPD čevlji praskanje po skalah tudi. 😉

Nazaj grede smo sledili poti brez težav in ob občudovanju razgleda smo bili kar hitro nazaj na planini Sleme – naši bicikli pa, k sreči, tudi še tam.

Spust

Ko smo se enkrat zedinili, kje poteka spust, je sledilo samo še to … enkratne spust na planino Medrja in potem po STKP navzdol do Javorce. Vrhunsko! 😍

Javorca

Pri spominski cerkvi v Javorci odtisnemo žig v STKP knjižico in pičimo po bližnjici navzdol … najprej super singlca z nekaj ostrimi okljuki, na koncu pa oviratlon. 😅

Tokrat smo prekolesarili in prehodili nekaj manj kot 30 km, skupno pa se je nabralo majčkeno nad 2000 metrov vzpona.

© 2020, Simon. All rights reserved.