Končno, končno kljukica še pri eni dolgo želeni turi – sicer smo jo začinili še z dvema dodatkoma – a že samo vzpon na Možic in spust na Vrh Bače ter naprej v Podbrdo sta bila fenomenalna. Vsekakor še pridem.
Plan je bil začetek na Petrovem brdu s spustom v Podbrdo – pa sem med planiranjem dobil insajderske informacije, da se splača na začetku povzpeti cca. 200 višincev navzgor proti Poreznu …
Sobota
… in smo šli – seveda po insajderskih informacijah. 🙃 Nekaj malega vzpona za ogrevanje v ne prezgodnjem jutru. Skok na razgledno točko in nekaj res lepih serpentin spusta po mulatjeri proti dolini. Je vredno jutranjega vzpona, je! 😉
Proti dnu doline sicer mulatjero nadomesti slabši kolovoz in na zadnjem odseku cesta – a smo si bili enotni, da zgornji del je bil res lep!
Spet navzgor
V Podbrdu pa – hja, spet navzgor, vse tja do vrha grebena, ki smo ga prej opazovali na razgledni točki prek doline. Spet po mulatjeri, a tokrat navzgor smo zagrizli – saj ravno zato smo prišli.
Malo po koreninah, malo po zeleno-rumeni preprogi trav, kakšen del pa po popolnoma tlakovani mulatjeri. 😲 Kakšni mojstri so bili ti gradbinci! Še sedaj se ne morem načuditi, kako vrhunsko so speljali pot po navidez prestrmi, neprehodni strmini. In naklon – vedno napet a vozen z ne preveč napora. Višino pridobivamo z vsakim prevoženim metrom.
Pobočje pod Lajnerjem
Če sem že spodaj v gozdu vzdihoval in užival v vožnji pa so se občutki zadovoljstva početverili nad gozdno mejo, ko so se odprli razgledi na Baško grapo spodaj in na markantna južna pobočja Črne prsti, pa vse tja do Porezna, v smer katerega smo štartali zjutraj. 😍 Ni besed, ki bi opisale te razglede, potrebno jih je doživeti!
Vmes se je zgodil tudi neroden, počasen in smešen padec – ja, sem imel gledalce, pa nisem popuščal. No, na koncu so imeli kaj videti. 😳 Se vsaj zavalil nisem v smeri Podbrda, bi bila kar dolga navzdol. Seveda je bolj bolel ego, kot kaj drugega. Sledili je še zadnje prečenje do vrha grebena, od tam pa nad staro vojašnico, sedaj zavetišče za ovce tja do Možica.
Ko smo pojedli štrudl, ki ga je s sabo privlekel Dušan (dober je bil, dober 🤩), smo šibali dalje proti Vrhu Bače, en lep, na delih tehnično zahtevnejši spust, za vriskat fajn!
Na sedlu Vrh Bače nas Dušan zapusti in se odpelje okrog nazaj do Soriške planine. Preostala trojica pa naprej proti vrhu Koble. Je bilo nekaj furanja in kar nekaj guranja. Predvsem pa ogroooooomno lepih razgledov.
Spust
Sledil je bolj strm, siten del spusta. Del smo ga oddelali na biciklu, del pa ob njem. Meni overall prav fino.
Pri lovski bajti nismo delali spusta, ampak smo se povzpeli prečno po pobočju v smeri Lajnarja.
Še naprej v smeri Lajnarja, a v lepem prečnem spustu z malim naklonom tja do višine 1200 m. Da ni vse tako lepo in idilično so poskrbeli z gozdarsko mašinerijo … Smo naletel na najbolj zoprn del ture – mehka kamnita-peščena podlaga, ki je spodnašal sprednje kolo. Kot da se ne bi znal peljat! 😳
Do stare ceste proti Petrovem Brdu smo ubirali razne gozdne ceste, vlake in stezice, obraščene z grmovjem in trnjem. Naslednjič poizkusim spust direktno navzdol z Vrha Bače – ga kar hvalijo. 😉
Nabralo se nam je 33 km in 2000 višincev.
Kakšna fotka več pa v GALERIJI
V tem deževnem popoldnevu branje bloga deluje kot anti depresiv.