Stresni test

Naslov na kratko povzame sobotno turo na Pomjan. Organiziral sem turo in naivno pričakoval da bodo razmere bolj suhe, kot se je potem izkazalo.

Na startu toplo, okrog 10°C, tako kot je bilo napovedano, samo sonca ni bilo videti. Ena sama meglena koprena okrog nas. Upanje je bilo, da se sčasoma razkadi – pa se ni.

Prvi vzpon via Bošamarin, kar strmo navzgor – sploh v zadnjem delu. Znaki ob cesti niso obetali nič položnega …

Vseeno nekako zbrcamo do “vrha”. Vmes opazujemo neko lovsko ščene, ki teka po travi in nizkem rastju sem ter tja in veselo bevska. Višje ob cesti sedi tipičen jager in njegov podmladek. Ko smo šli mimo sem pričakoval litanije in citiranje vseh zakonov, ki jih premoremo, pa začuda – nič! Samo prijazen pozdrav. 😯

Prečimo dalje proti startu prvega spusta. Verjetno bi bil tam krasen razgled – ko bi le vreme sodelovalo, tako pa … No, do morja smo videli.

Prvi spust

Že takoj na prvi serpentini spet jager … počasi se zapeljemo do njega in vprašamo, če se lahko peljemo dalje. “Seveda,” pravi, “samo vedite, da je po celotnem hribu lov. Peljete na lastno odgovornost. Bodite glasni!” In smo odpeljali dalje. Šele kasneje, na drugem vzponu sem bolj predelal njegov odgovor – še dobro, da nismo komu zapeljali pred nišan. 😂

Malo nižje je Pomjan že pokazal svoj blatni obraz … Zadnje kolo se je pač nehalo obračati, prednje pa nekako ni držalo želene smeri.

Vsake toliko je bilo potrebno zmetati blato z bicikla, da se je zadeva vsaj za silo vrtela.

Vmes smo celo brskali po zemljevidu na mobilnikih in razmišljali o možnosti predčasnega pobega s traila ter turističnem kolesarjenju po Kopru.

Pa se je potem prikazal lepši, bolj suh spust – in zgornji del je bil hitro pozabljen.

Drugi vzpon

Očitno smo na dnu že pozabili blatno kopel zgoraj. Brez besed pričnemo spet z vzponom. Najprej nekaj makadama, nato krajši del lepa enoslednica, potem pa strma markirana steza po kateri smo potiskali kolesa.

No, čisto zadnji del do vasi Pomjan se je potem z dobro mero trme dalo tudi zgoniti.

Spet ista razgledna točka kot prej, samo drug spust. Bolj direkt navzdol kot prejšnji.

Takoj smo spet trpeli muke ježeve ob vsem blatu. Ampak spust je bil vseeno zabaven. Vsi nerodni padci (brez posledic) pa prav zabavni na pogled.

Spet nižje bolj suho – čisto spodnji del pa smo že poznali, saj se trail priključi prejšnjemu (Pomjan enduro trailu).

Tretji vzpon (ne čisto do vrha)

Še nam ni bilo dovolj. Simon je rekel, da je preumazan za med ljudi in bomo kar do noči poganjali pedale po tem pobočju. 😆

Da se ni bilo potrebno spustiti čisto do avta (da si slučajno kdo ne premisli glede nadaljevanja), smo na zemlejvidu našli bližnjico na sosednji greben … Potem pa smo vmes potiskali, vlekli in kleli bicikle. Namesto da bi se furali!

No, čisto spodni del Adam’s traila je bil pa ena sama blatn čofta – mal zamižiš pred ovinkom, pol pa kar bo, pa bo. 😌

Četrti vzpon

Za zadnji vzpon proti Šmarju tokrat namesto asfalta, preizkusimo bližnji ovinkast makadam/kolovoz. Krasen vzpon, precej bolj zanimiv kot direkten, strm pristop. Pa še detajle zadnjega spusta smo si ogledali vmes – ker poteka direktno navzdol ravno po sredini te zavite kače.

Zadnji spust je bil pa prava brezblatna poezija. Končno malo hitrejša, bolj brezskrbna uživancija navzdol.

Po hitrem pranju v samopostrežni avtopralnici so bili bicikli precej lažji in lepši!

Šele kasneje na zaključku v Kozini sem upal vprašati Simona in Petra po občutkih o turi … Smo bili enotni, da je bila to ena zelo zabavna izkušnja. Stresni test tako za bicikle kot jahače – in če se mene vpraša, smo test opravili z odliko. 😁

Sicer nismo odfurali vsega, kar je bilo v planu, pa smo vseeno nabrali za vikend turo zadovoljive cifre. Švoh 20km in dobrih 1100 višincev.

Fotka ali dve več pa v GALERIJI