Najbolje da objavim, dokler je še v glavi, slike pa se ne zaprašijo v digitalnem spominu in bi čakale, da jih zopet odkrijem,… Vremensko napoved sem gledal po različnih napovedih, dokler nisem našel ene, ki je obetala samo sonce (resnično stanje ni daleč od napisanega). Okrog 7ih sva z Anžetom že na Pokljuki in v hladnem jutru zasopihava na pot, ki nama je precej poznana še iz poti na Tosc lani. Do spod Studorskega prevala sem fotoaparat komaj kaj iz torbice potegnil, bom že nazaj grede fotkal sem si mislil… o kako sem se motil… 🙂

Še med potjo do vrha prevala, sem na glas razmišljal, da za fotke, bi bilo fajn, če bi bil kakšen oblaček na nebu – pa so se hitro začele migati meglice okrog tamkajšnjih vrhov, pa sem si potem malo bolj potiho mislil, da vsega si človek res ne sme želeti, dobiš hitro preveč. 😀

Ni bilo druge, kot da zagrizeva v strmino do vrha Velikega Draškega vrha – vmes pa sva seveda opazovala meglice nad nama, ki so se precej hitro vozile prek vrha.

Sneg je bil ravno prav južen, prav lepo se je naredil stop, brez prediranja in pretiranega zdrsavanja. Je pa res, da sva uporabila “pot” predhodnika izpred parih dni.


Na vrhu pa fantazija, meglice so se razkadile, omembe vrednega vetra ni bilo, razgled na okoliške vršace pa idiličen.


Po daljši pavzi pa naprej proti MDv, ki se je vmes že razkadil.




Zanimiva prečna pot pod MDv naju je oba presenetila, od daleč je delovala širša, večja, pa je na nekaterih delih komaj opazna med strmimi travami uhojena stezica. Prečenje snežišča, okrog ovinka in že sva bila na Srenjskem prevalu.

Od tam naprej pa na Mali Draški vrh, malo po snegu precej pa po skalah sem in tja, iščoč prehode. Dokler nisva prišla do roba od koder se odpre pogled nazaj proti Triglavu, nisva imela pojma, koliko imava še do vrha – no od tam, je bilo manj kot minuta. 🙂




Za pot do Viševnika je na tabli pisalo 30 minut, pa sva se odločila, da se na izhodišče vrneva kar preko njega, čeprav Viševnik ni bil v planu.


Seveda sva silila direktno po grebenu, ki pa ni prehoden povsem do vrha,… ampak glede na uhojeno pot, ki je vodila nižje do prave steze nisva bila edina s tako idejo.


Obema sta se že luštala kofe (kar ga je skuhal Anže, sva ga spila že na VDv) in nekaj hladnega, tako da sva se po hitrem postopku spustila do avta in naprej do Bleda na zaključek…
Fotka ali dve več pa v GALERIJI
Uau! Lepe slike! ZELO!!!
Naslednjič grem z vama.
Žal bosta namesto treh vrhov v enem dnevu osvojila samo enega, mogoče dva, ampak takega dneva v prihodnje ne bom gledala samo po slikah…
Noro lepi razgledi, lepo vreme,… fouš! 😛
[…] v ruševje, kjer sva sem in tja dobila občutek, da se pot kar konča … pa se ne. Ob zadnjem obisku sva z Anžetom na sedlu nadaljevala bolj desno, tokrat pa je bila želja vzpona po bolj grebenski […]
[…] vrh ena od klasik – no, jaz sem se gor na smučkah podal prvič. Peš pa že 2x – prvič, […]